ZDRAVSTVENE TEŽAVE - pomagajmo si sami.

[marjan]

BOLEZNI OČI

Kako operirati kot dragulj dragoceni organ?

Zdravje je dobrina, ki se je zavemo šele, ko zbolimo. Zato pazimo na oči, preverjajmo vidne sposobnosti, bodimo pozorni na pešanje vida, bliskanje in bolečine v očeh ter ne pretiravajmo z obremenitvami. Privoščimo si sprostitev, svež zrak in uživajmo v naravi. Ne samo telo in um, hvaležne nam bodo tudi oči.

Oko ali očesno zrklo je parni organ, ki nam omogoča vidno zaznavanje okolice. Naši možgani ta vidni vtis spremenijo v vidno zaznavo. Razvoj oči se začne že zgodaj po spočetju in traja vse do pubertete. V tem času oko raste ter se spreminja po obliki in sestavi snovi, ki ga sestavljajo. V več kot desetletnem razvoju lahko pride do okvare, ki se kaže bodisi kot motnja v obliki ali funkciji očesa bodisi kot bolezen. Takšno spremembo opazijo pri otroku že ob rojstvu ali pa jo pozneje opazimo sami. Očesne bolezni zdravimo podobno kot druga obolenja. Zdravljenje je odvisno od vzroka obolenja - infekcije zdravimo z antibiotiki, vnetja s protivnetnimi zdravili. Tudi operacije so pomemben in včasih odločilen del zdravljenja. Za operativno zdravljenje potrebujemo mikroskop in posebej izdelana orodja. Tudi laser si je že na začetku razvoja našel svoje mesto v zdravljenju očesnih bolezni.
Katere so najpogostejše očesne bolezni, ki jih je mogoče zdraviti s pomočjo operacije?

Škiljenje

Začnimo pri otrocih. Že prve mesece po rojstvu se lahko pojavi nenevaren pojav, ko eno oko gleda v drugo smer kot drugo. Očesi lahko gledata navznoter ali navzven. Temu pravimo škiljenje. Otrok nas gleda zdaj z enim zdaj z drugim očesom; redkeje vedno z enim, medtem ko drugo oko gleda drugam. Zdravljenje se začne z nošnjo očal in s posebnimi pleoptično-ortoptičnimi vajami. Če tovrstno zdravljenje po nekaj mesecih ali letih ne izravna pogleda, sledi operacija. Pri škiljenju operiramo očesne mišice, ki obračajo oko. To naredimo tako, da mišico zrkla skrajšamo ali pa njeno narastišče na zrklu premaknemo na drugo mesto. Tako dosežemo izravnavo pogleda. Temu sledijo vaje in spremljanje stanja vse do otrokovega petnajstega leta, včasih še dlje. Marsikdaj je potrebna tudi ponovna operacija.

Skalitev v leči

Če malčkovo zanimanje za okolico ni pravo ali če je zenica belkasto sivkasta namesto črna, je to lahko znak skalitve v leči ali celo nastajanja rašče v očesu. V takem primeru je razvoj vida ogrožen in lahko vodi v slepoto. Če se izkaže, da gre za sivo mreno (katarakto) ali tumor, je potrebna operacija, tudi če je otrok star samo nekaj mesecev. Ob pomoči ultrazvoka odstranimo skaljeno lečo in jo nadomestimo z umetno (IOL). Če je siva mrena nastala zaradi vnetja (uveitis), ne vstavimo umetne leče, marveč dioptrijo popravimo z očali ali s kontaktno lečo. Tudi zelena mrena (glavkom) se lahko pojavi že ob rojstvu ali v prvih letih življenja. Obolenje se kaže kot povečana roženica in pretirana rast očesa: v takšnem primeru operacija popravi porušeno razmerje med nastajanjem in odtekanjem prekatne vodice.

Poškodbe

V poznejših letih zahtevajo operativno zdravljenje predvsem poškodbe oči. V tej dobi se lahko dioptrija močno spreminja, kar vodi v kratkovidnost, medtem ko daljnovidnost obstaja že ob rojstvu in se do pubertete običajno manjša. Zdravljenje kratkovidnosti in daljnovidnosti z excimer laserjem običajno opravimo po dopolnjenem osemnajstem letu starosti, seveda če so izpolnjeni nekateri pogoji: stalna dioptrija, potreba po nenehnem nošenju očal ali kontaktnih leč, sicer zdrave oči. Če gre za visoko dioptrijo, lahko z vstavitvijo (implantacijo) umetne dodatne leče popravimo dioptrijo in bolniku povrnemo dober vid.

Staranje

Z minevanjem let se spreminjajo tudi oči - na slabše. Pri štiridesetih že opažamo, da nam branje navodil v drobnem tisku povzročajo manjše preglavice. Povišan krvni tlak, sladkorna bolezen ali povišan očesni tlak puščajo posledice na vidu in očeh nasploh. Siva mrena ni več redkost, pogosteje se pojavljajo tudi glavkom in bolezni mrežnice. Kadar je narava glavkomske bolezni takšna, da zdravila niso učinkovita, je potrebna operacija, ki poveča moten odtok prekatne vodice ali pa zmanjša njeno nastajanje. Za operacijo se težko odločimo, saj je potrebna že takrat, ko še dobro vidimo. Zavedati se je treba, da pri glavkomu in zeleni mreni okvare vida ne moremo popraviti, marveč lahko zgolj preprečimo poslabšanje. Nekateri si v teh letih želijo spremeniti videz in plastična operacija na vekah ali ob očeh je tista, ki nam vrne nekaj let tako zaželene mladosti. Različni izrastki, kronični ječmeni ali poškodbe vek zahtevajo operativno zdravljenje.

Operacija sive mrene

Ko zapuščamo Abrahama, zlasti po šestdesetem letu starosti, je operacija sive mrene ali katarakte ena najpogostejših nasploh. Pri katarakti ni vprašanje, ali operirati, marveč kdaj je najprimernejši čas za poseg. Če sta branje in opravljanje drugih vsakdanjih opravil zelo motena, je pravi čas za operacijo. Nič več ne čakamo, da mrena dozori, kot se je to dogajalo pred leti. Phacoemulzifikacija in implatacija intraokularne leče, kot se temu strokovno reče, je učinkovit in varen operativni poseg, ki v jeseni življenja bolniku vrne vid in veselje.

Tumorji so ozdravljivi

V teh letih so pogostejši tudi tumorji. Tumorji na kožni veki in veznici so zaradi vidnosti operativno povsem ozdravljivi; nevarnejši so tisti, ki zrastejo v očesu - zlasti melanomi.

Okvara žilja mrežnice

Leta bolehanja za hipertenzijo, sladkorno boleznijo in drugimi sistemskimi boleznimi pustijo posledice na očeh, in sicer v obliki okvare žilja mrežnice. Zaradi okvare žilne stene in s tem motene prehrane mrežnice se vid poslabša. Ko se pojavijo drobne krvavitve in nastajajo krhke mlade žilice, je potreben laserski poseg (laserska fotokoagulacija ali LFK) prizadetega območja mrežnice. Redko se pojavijo tudi obsežnejše krvavitve ali pa se nove žilice razraščajo po notranjosti očesa. V tem primeru je edina možnost, ki nas reši slepote, vitrektomija, kot se strokovno imenuje ta operacija.

Odstop mrežnice

Udarci v oko in skrajno napenjanje lahko pripeljejo do odstopa mrežnice. Bliski na določen delu vidnega polja ali izpad vida v obliki zavese so znaki, ki govorijo o odstopanju mrežnice (ablatio retinae). Nujna je zahtevna operacija, pri kateri očesni kirurg dvignjeno mrežnico položi na njeno mesto in jo pritrdi z laserskimi pečati. Do odstopa mrežnice ne pripeljejo samo poškodbe, tudi degenerativne spremembe lahko spremenijo mrežnico do te mere, da pride do odstopa.

Okvara rumene pege

V poznih letih se pojavi še ena nevarna bolezen na očeh, ki ogroža vid. Opazimo jo kot vse izrazitejšo nezmožnost branja in ločevanja podrobnosti (na primer obraza bližnjega). Pri tem je zaznava prostora (periferni vid) povsem ohranjena. Gre za okvaro rumene pege mrežnice (degeneratio maculae luteae). Pravega zdravila za to nadlogo sicer ni, vendar operacija lahko izboljša stanje. Zdravljenje s sredstvom, ki absorbira lasersko svetlobo (vbrizgamo ga v žilje), in obsevanje mrežnice s posebnim laserjem dajeta upanje v zaustavitev bolezni.
Zdravljenje kratkovidnosti in daljnovidnosti z excimer laserjem običajno opravimo po dopolnjenem osemnajstem letu starosti

Marjan Irman, dr. med., spec. oftalmologije


_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

DALJNOVIDNOST ALI HYPERMETROPIA
pomeni, da predmete v daljavi vidimo boljše, kot predmete v bližini. Oko je prekratko ali pa ima prešibko lomnost. Zaradi tega se žarki, ki pridejo v oko ne združijo na mrežnici, temveč za njo. Daljnovidnost se korigira z zbiralno(konveksno) ali + (plus) lečo.

KRATKOVIDNOST ALI MYOPIA
pomeni nasprotno kot pri daljnovidnem očesu. Predmetev bližini vidimo boljše kot v daljavi, bodisi zato, ker je oko predolgo ali pa je lomnost očesa prevelika glede na dolžino očesa. Vzporedno vpadajoči žarki se pri kratkovidnem očesu zbirajo že pred mrežnico, napako pa korigiramo z razpršilno (konkavno) ali -(minus) lečo.

UKRIVLJENOST ROŽENICE ALI ASTIGMATIZEM
Pri astigmatizmu gre za razliko v ukrivljenosti roženice med dvema glavnima meridianoma, ki sta pravokotna na drug drugega. Pomeni, da je npr. navpična os roženice (90 st.) drugače ukrivljena, kot vodoravna os roženice(180 st.). Z drugimi besedami je to nekoliko jajčasta oblika roženice, slika, ki jo zaznamo pa je nepravilna tako pri gledanju na daljavo, kot na bližino. Napako korigiramo s cilindrično lečo na določenih stopinjah. Astigmatizem je lahko pridružen kratkovidnosti ali daljnovidnosti.

STAROVIDNOST ALI PRESBYOPIA
V starosti 43 do 50 let prične leča počasi izgubljati svojo prožnost, tako da vedno težje izostrimo sliko na bližino. Najprej si lahko pomagamo z odmikanjem predmetov (knjige, časopisa..) in z močno svetlobo, vendar akomodacija ali prilagajanje očesa na bližinsko gledanje pada in slej kot prej potrebujemo pomoč v obliki bralnih očal.


LP

[marjan]

VNETJA OČI


Konjuktivitis ali vnetje očesne veznice je najbolj pogosto vnetje oči, ki je prizadelo že skoraj vsakega od nas. Oči so pordele, pečejo in se prekomerno solzijo, včasih tudi srbijo (alergično vnetje). V takih primerih nas moti svetloba. Veznica in včasih tudi veke so otečene, prisotna je lahko gnojna ali sluzasta sekrecija. Vid ponavadi ni slabši. Vnetje veznice je pogosto povezano s prehladi, lahko pa nastane zaradi okužbe (bakterije, virusi,..), poškodbe ali tujka v očesu. Vnetje ponavadi samo preneha po nekaj urah ali dneh, pomagamo si lahko z izpiranjem z mlačno prekuhano vodo ali umetnimi solzami. Nikoli na izpirajte očesa s kamilicami, ker lahko povzročite močno preobčutljivostno (alergično) reakcijo. Če vnetje na izgine v nekaj dneh je potrebno poiskati zdravniško pomoč. VEČ




Vnetje šarenice-iritis (iridociklitis) je veliko manj pogosto, a veliko bolj nevarno vnetje oči. V prostoru med roženico in šarenico se pojavijo vnetne celice - bele krvničke, ki se, če so prisotne v veliki količini, sesedajo na dno in nastane gnojna usedlina imenovana hypopion, lahko pa povzročijo lepljenje šarnice in zenice na sprednjo lečno ovojnico in nastajanje sinehij. Oko je močno draženo, temno rdeče, bolnik občuti bolečino v očesu. Vse to spremlja nekoliko poslabšan vid. Ob vnetju se lahko poviša tudi očesni pritisk in nastane sekundarni glavkom. Vzrokov za vnetje je nešteto in največkrat niso znani, dostikrat pa je vnetje povezano s kakšno drugo boleznijo (npr. revma,..). Pravimo, da je vzrok endogene narave. Zdravljenje iridociklitisa je izključno domena očesnega zdravnika. Potrebna je intenzivna terapija s protivnetnimi zdravili v obliki kapljic, včasih tudi z injekcijami pod očesno veznico. V primeru poznega ali nepravilnega zdravljenja lahko vnetje pusti trajne posledice.

Keratitis je vnetje roženice, ki je pogosto povezano z vnetjem veznice. Povzročitelji vnetja so pogosto virusi in bakterije, redkeje gljivice. Bakterijski keratitisi so najpogosteje posledica mehanske poškodbe roženice ali kako drugače spremenjen epitelj roženice, bodisi pomankljiv solzni film (suho oko). Nekatera bakterijska vnetja lahko povzročijo zelo globoko razjedo na roženici, ki se lahko razširi tudi v notranjost očesa in ogroža celo vid in samo oko. Takšno vnetje imenijemo roženični ulcus ali roženična razjeda. Virusni keratitisi se lahko dostikrat pojavijo skupaj z vnetjem veznice in ob prehladnih obolenjih (keratitis punctata superficialis). Takšno vnetje ni posebej nevarno in mine tudi samo po sebi. Veliko bolj nevaren je keratitis, ki ga povzroča herpes virus, saj ima ob nepravilnem zdravljenju skoraj vedno za posledico slabši vid in tudi slepoto.

BOLEZNI SOLZNIH ŽLEZ IN POTI

Pri boleznih solznih žlez lahko pride do hudih vnetij. Vnamejo se lahko solzni kanalčki ali pa solzne žleze. Bolezni solznega aparata so:

Dacryoadenitis je vnetje solzne žleze, ki je sicer redko in se pojavi ponavadi v otroštvu
Dacryocystitis ja vnetje solznega mešička z oteklino, rdečino in bolečino v notanjem očesnem kotu, kar spremlja solzenje (epifora)
Stenoza solznih poti in solzenje sta lahko prirojena ali posledica večkratnih vnetij solznih poti ozirama poškodb
Sindrom suhega očesa je posledica pomanjkljivega izločanja solzne žleze in je največkrat degenerativne narave ter povezano s kakšno drugo sistemsko boleznijo
VNETJA IN BOLEZNI VEK

Vnetja:
Ječmen (Hordeolum) je najpogostejše vnetje žlez vek oziroma trepalnic. Lahko je zunanji ali notranji in se lahko sam predre ali se razširi. Dostikrat je potrebna kirurška terapija (incizija in ekskohleacija)
Chalazion je kronično vnetje žleze vek, ki se kaže z okroglo, nebolečo zatrdlino, ki nastane postopoma in jo ponavadi treba kirurško odstraniti
Vnetja robov vek ali blefaritis je pogosto posledica dela v neugodnih klimatskih razmerah, v prahu, na prepihu in je povezano z nepravilnim izločanje žlez lojnic.
Obolenja motorike trepalnic:

Ptoza - povešenja vek se začne na zgornji veki, ki delno ali v celoti pokrije oko. Povzroča jo slabost mišice, ki dviguje veko. Ptoza je lahko prisotna od rojstva ali pa se razvije po okvari živca, ki oživčuje mišico vek ali pa pride do okvare same mišice.
Lagoftalmus - je nasprotno od ptoze, pojav, ko ne moremo zapreti očesne reže. Najpogosteje nastane kot posledica okvare (pareze) obraznega živca.
Blefarospazem - je nehotno in zelo moteče krčevito zapiranje vek, ki se zdravi z injiciranjem botulin toksina v mišico.
Motnje položaja trepalnic:

Ectropium je izvihanje trepalnic, ki nastane na spodnji veki. Solzno izvidilo se odmakne od zrkla, solze zastajajo in še bolj odmikajo veko. Terapija je operativna.
Entropium je uvihanje trepalnic navznoter in prav tako nastane na spodnji veki. Vejice trepalnic drgnejo po roženici in še dodatno dražijo oko, kar še poslabša začetno stanje. Terapija je kirurška.
Trihiaza je obračanje normalno izraslih vejic trepalnic navznoter. Terapija je mehanska ali elektro odstranitev (epilacija)

LP

[marjan]

REFRAKCIJSKE ANOMALIJE OČI



Refrakcijske anomalije se pojavljajo zaradi nepravilne oblike očesa.



Poznamo 4 glavne tipe anomalij:

- kratkovidnost

- dalekovidnost

- starostna slabovidnost

- astigmatizem



POGLEDI SKOZI OČI Z ANOMALIJO

kratkovidnost
dalekovidnost starostna slabovidnost astigmatizem

SHEMA OČI Z ANOMALIJAMI

zdravo oko
dalekovidno oko kratkovidno oko

KRATKOVIDNOST



Oko je predolgo, žarki se lomijo pred mrežnico.



Zdravljenje: Kratkovidnost se korigira z očali s konkavno lečo, s kontaktnimi lečami ali z operacijo – laser ali vstavitev umetne leče



DALEKOVIDNOST



Oko je prekratko, žarki se lomijo za mrežnico.


Zdravljenje: Dalekovidnost se korigira z očali s konveksnim steklom, kontaktnimi lečami ali operacijo.



STAROSTNA SLABOVIDNOST



Starostna slabovidnost je običajna nadloga po 40 letu. Očesna leča s staranjem ni več elastična in se ne prilagaja več gledanju na blizu.


Zdravljenje: Korigira se z očali. Dioptrija se od 45 do 65 leta povečuje, nato se ustali.



ASTIGMATIZEM



Optični mediji očesa lomijo v nekem meridianu močneje kot v drugem. Obstoja lečni in roženični astigmatizem.


Zdravljenje: Korigira se z očali s cilindričnim steklom ali z operacijo.



OSTALE BOLEZNI OČI


Predlagamo vam, da se z ostalimi boleznimi oči seznanite na straneh zasebne oftamološke ordinacije OFTAMED!

[marjan]

Q:
Že dlje časa imam težave z mehkimi lečami, ki jih uporabljam. Pogosto čutim, kako me žulijo in kako se mi sušijo oči. Vem, da obstojijo tudi umetne solze, ravno tako tudi vem, da se njihova uporaba ne priporoča, ker bi se oko naravno nehalo vlažiti. Podoben občutek imam tudi na koncu delovnega dne, potem ko neham uporabljati računalnik. Prosim vas, da mi priporočite kapljice ali podoben preparat, ki bo ublažil ali popolnoma nevtraliziral takšen občutek. Ravno tako vas prosim, da mi priporočite, kakšne leče naj uporabljam in po možnosti od katerega proizvajalca.

A:

Motnje, ki jih opisujete vi, so izjemno pogoste. Morate se zavedati, da je delo z računalnikom, hud napor za oči. Poleg tega nosite mehke kontaktne leče, kar še povečuje vaš problem. Pri delu pred računalnikom je treba delati premore: po 45. min dela naj se vzame 10 do 15 min premora. Med odmorom je potrebno nakapljati umetne solze. Trditev, da se bo oko nehalo vlažiti po naravni poti, če se dodaja umetne solze ne drži. Z vsakim utripom vek se naravno izločajo solze, ki so izredno pomembne za oko, zlasti za sklenjen solzni film. Delovanje solzne črpalke je zmanjšano, če so leče na očeh, zato jih je treba vlažiti z umetnimi solzami. Delo za računalnikom se priporoča največ dve uri s kontaktnimi lečami, če pa traja dlje časa, delajte z očali. Spomnite se, da morate večkrat utripniti z vekami.
Kar pa se tiče leč, ki so na tržišču, je razpravljanje o posameznih modelih brezplodno, ker se oko od očesa razlikuje. Na splošno velja, da naj bo mehka kontaktna leča čim bolj prepustna za kisik. Dober oftalmolog z obilo izkušnjami je v tem primeru vreden zlata. Pri pregledu se posvetujte z njim, vprašajte ga katere so razlike med mehkimi in poltrdimi kontaktnimi lečami. Pri optiku pa zahtevajte testne pare leč različnih proizvajalcev, katerih parametri in dimenzije ustrezajo vašim očem. Samo z nošenjem testnih leč različnih proizvajalcev boste našli svoj optimum.


Odgovara: PLIVAzdravje.si

[marjan]

Prizadetost čutil


Uvod
Pri revmatičnih boleznih so lahko prizadeta tudi čutila: najpogosteje oči, manj pogosto ušesa in nos. Še posebej pomembno je zgodnje odkritje in zdravljenje očesnih vnetij, saj lahko pri prepoznem zdravljenju pride do nepopravljivih očesnih okvar ali celo do izgube vida.



Prizadetost oči
Mojca Kos-Golja, Aleksandra Kraut

Številne revmatične bolezni vnetno prizadenejo različne očesne dele. Vzroki za nastanek očesnih sprememb niso povsem pojasnjeni.

Kako je zgrajeno očesno zrklo?
Človeško oko je oblikovano kot majhna žoga. Znotraj je votlina, ki je napolnjena s steklovino in obdana s tremi različnimi sloji tkiva. Zunanja sloja sta beločnica in roženica, ki dajeta zrklu oporo. Na sredini je žilnica s ciliarnikom in šarenico (uveo), ki oko prehranjuje in izloča vanj različne potrebne snovi. Notranji sloj je mrežnica, ki sprejema svetlobne dražljaje, jih v kemičnih reakcijah spreminja v električne impulze in pošilja po vidnem živcu v možgansko skorjo, kjer se ustvari vidna slika. Žilnica je sestavljena iz številnih žil in je tesno povezana z okolnimi očesnimi tkivi.



Katera vnetja razlikujemo v posameznih delih očesa?
Vnetje očesne veznice se imenuje konjunktivitis, roženice keratitis, beločnice skleritis. Vnetje srednjega sloja očesa ali uvee se imenuje uveitis. Če je uvea vneta v sprednjem delu očesa (šarenica ali iris), se vnetje imenuje iritis. Vnetje v srednjem delu (ciliarnik) se imenuje ciklitis, vnetje zadnjega dela (žilnica v ožjem smislu ali horioidea) pa horioiditis. Vnetje žilnice prizadene tudi roženico, beločnico in mrežnico, kar lahko veliko bolj ogrozi vid, kot če bi bil vnet samo en sloj.

Vnetje šarenice (iritis, iridociklitis) Najpogostejši zaplet na očesu, ki se pojavlja pri 25 % bolnikov z ankilozirajočim spondilitisom, je akutno vnetje šarenice (iritis, iridociklitis).

Glavni znaki akutnega vnetja šarenice so:

rdeče oko
preobčutljivost za svetlobo
bolečina v očesu
lahko slabši vid


Znaki akutnega vnetja šarenice nastopijo zelo hitro, čez noč in so različno izraženi. Prizadeto je enkrat eno, drugič drugo oko. Vnetje traja ponavadi do šest tednov, pri takojšnjem zdravljenju pa le nekaj dni. Možne so tudi posledice, zlasti zaradi prepoznega zdravljenja očesnega vnetja, kot so zvišan očesni pritisk (glavkom), siva mrena (katarakta) ali tvorba novih nepravilnih žil (neovaskularizacija).

POMNITE!
Če se pri bolniku z ankilozirajočim spondilitisom pojavi »rdeče oko«, je nujen čimprejšni pregled pri specialistu za očesne bolezni. Vnetje šarenice namreč lahko ogrozi vid, zato mora biti pravočasno ugotovljeno in pravilno zdravljeno.
Vnetje roženice (keratitis) Pri nekaterih revmatičnih boleznih se pojavlja vnetje roženice (keratitis). Najpogostejši vzrok zanj je »suho oko«, ki nastane zaradi premajhnega izločanja solz in ga zato imenujemo suhi keratitis. Če je sočasno vneta še očesna veznica ali konjunktiva, gre za suhi keratokonjunktivitis. Suhe oči ugotavljamo s posebnimi preiskavami, s katerimi merimo količino izločenih solz, pregledamo površino zrkla in obarvanost zrkla z določenim barvilom.

Znaki za suho oko so:

občutek tujka ali peska v očeh
včasih so oči tudi boleče
včasih so oči občutljive za svetlobo


Revmatična bolezen, pri kateri je omenjeno vnetje vedno prisotno in je tudi eno od meril za diagnozo, se imenuje Sjögrenov sindrom. Podrobneje je bolezen opisana v zadnjem delu knjižice. Suho oko vlažimo z umetnimi solzami in po potrebi še z drugimi lokalnimi zdravili, ki jih predpiše specialist za očesne bolezni.

Pri revmatoidnem artritisu in Sjögrenovem sindromu so možne tudi razjede roženice (ulkusi), ki jih moramo zelo prizadevno zdraviti, saj obstaja nevarnost izgube vida.

Vnetje beločnice (skleritis) se pojavlja pri revmatoidnem artritisu, ankilozirajočem spondilitisu, psoriatičnem artritisu, sistemskem eritematoznem lupusu in še nekaterih drugih, redkejših sistemskih boleznih vezivnega tkiva.

Vnetje beločnice (skleritis)

Znaki vnetja beločnice so:

zmerna do huda bolečina v očesu
rdečina celotne sprednje beločnice ali le področna
praviloma ni motenj vida


Prizadetost oči, predvsem žilnice in očesnega živca, je možna pri bolezni, ki jo imenujemo gigantocelični arteriitis in spada v skupino vaskulitisov. Značilna znaka sta novonastali glavobol v predelu senc in zadebeljena senčna žila. Zelo pomembna sta zgodnja razpoznava in zdravljenje te bolezni, ker je sicer možna izguba vida.

Spremembe na očeh, ki so posledica jemanja zdravil

Včasih se pri revmatičnih boleznih pojavljajo tudi spremembe na očeh, ki so posledica jemanja zdravil, s katerimi zdravimo to revmatično bolezen. Zdravila, ki najpogosteje povzročajo očesne spremembe, so glukokortikoidi. Povzročijo lahko sivo mreno (katarakto ali zamotnjenost leče) in zvišan očesni pritisk (glavkom ali zeleno mreno). Zdravljenje katarakte je mogoče le z operacijo, pri kateri odstranijo spremenjeno lečo in vsadijo umetno lečo. Zvišan očesni pritisk zdravimo z očesnimi kapljicami ali operacijo. Zdravljenje zvišanega očesnega pritiska je nujno, ker nezaznavno in počasi okvarja vidni živec in trajno okvari vid.

Druga zdravila, ki lahko povzročajo okvare mrežnice (retine), so antimalariki, ki jih prav tako uporabljamo za zdravljenje nekaterih revmatičnih bolezni. Zaradi tega so med zdravljenjem s temi zdravili potrebni obdobni pregledi pri specialistu za očesne bolezni.

POMNITE!
Pri očesnih vnetjih moramo tesno sodelovati s specialistom za očesne bolezni, ki nam pomaga opredeliti očesno prizadetost in svetuje ter uvede ustrezno zdravljenje. Poleg zdravljenja obolelega očesa ali lokalnega zdravljenja je potrebno zdraviti tudi revmatične bolezni.

Lep pozdrav

[marjan]

Pregled za oči

pregled za predpis očal, kontaktnih leč, za izvide, pred op katarakte, refraktivne operacije
določitev refrakcije z refraktometrom - merilcem za dioptrijo
določitev vidne ostrine subjektivno
določitev dioptrije
meritev očesnega pritiska
predpis očal, kontaktnih leč
pregled očesnega ozadja
pregled vidnega polja
pregled oblike roženice
pregled debeline roženice
računalniška določitev dioptrije celotnega optičnega sistema oči
predpriprava za refraktivno operacijo z vsemi potrebnimi meritvami
izračun dioptrije intraokularne leče - IOL
mnenje o stanju oči pacienta za različne potrebe
mnenja za pridobitev in podaljšanje vozniškega dovoljenja

LP

[tanja]

Torej...nosim lece oz ocala in ne vidim na dalec. Do srednje sole sem videla super fajn in potem je kar naenkrat slo vse navzdol. Zdravnica mi je rekla, da je to napaka ze od rojstva ampak je prisla do izraza v puberteti.

Moje trenutno stanje je, da imam na desnem ocesu -2.25, na levem pa ne vem tocno, mogoce malo manj...na desnem ocesu imam 3 cilindre, na levem pa en. Zdej me pa zanima, kaj ti cilindri pomenijo? Za v vojsko mi je rekla zdravnica, da se to nekaj sesteva, pojma nimam kaj in da morem it specialistu, da mi doloci dioptrijo, cilindre, ostrino in pa ocesno ozadje!

Js mislim, da nekih vecjih tezav ne bi smela imeti, saj nisem slepa kot kura ampak ona pac potrebuje izvide, ker so taksne norme.

Mene zanima, kaj so to cilindri, ali je veliko imeti 3 cilindre in kako se meri ocesno ozadje ( mal sem si prebrala po netu in mislim, da nimam vecjih tezav z ocmi )?

Hvala za odgovor!

[marjan]

[Layla]

Tanja, astigmatizem se tudi spreminja.. meni je za prejšnja očala tudi (nova) očesna zdravnica predpisala cilindre, čeprav jih prej nikoli nisem rabila (pa sem potem celo tudi nekako slabše z njimi videla), za nova pa mi jih (stari) očesni zdravnik ni...

Vid se spreminja - glede na stres, obremenjenost oči, prehrano, itd. Včasih vidimo bolj ostro oz. na splošno bolje, včasih slabše..

Veliko o astigmatizmu je tudi sicer na internetu.. Nekateri ljudje pač potrebujejo očala s cilindri, da bolje vidijo..

Drugače je pa fajn čimbolj oči sproščati, gledati aktivno in 'švigati' z očmi.. se usmeriti na kaj prijetnega & zelenega & vmes mežikati itd.

[_lucy_]

pozdravljeni!
1 leto sem nosila kontaktne leče in je bilo vse v redu, kr naenkrat pa so mi veke začele zatekat, začelo me je srbet in ko je oteklina izginila se mi je veka začela lupit. glede higiene rok ko sm si menjavala leče je bilo vse čisto. v prvem letu uporabe pa nisem imela nobenih problemov. zanima me če je že kdo imel takšne probleme pa če je bil kje na pregledu, ker js sm bila pri 2 okulistih pa niso vedeli kaj je.

[marjan]

[anery]

lep pozdrav. meni se je že dolgo nazaj naredila majhna rumena pegica na beločnici. meni se ne zdi, da je večja, vendar zgleda je, ker jo vedno več ljudi opazi. zanima me, če je to kaj hujšega ali mogoče le posledica tega, da večinoma ne nosim sončnih očal.

[marjan]

[marjan]

ČLOVEŠKO OKO




OKO

Okó je organ vida, ki zaznava svetlobo. Pri različnih vrstah organizmov najdemo različne vrste na svetlobo občutljivih organov. Najenostavnejše oči zaznavajo le razliko med svetlim in temnim, bolje razvite pa lahko razlikujejo tudi med oblikami in barvami. Vidna polja nekaterih dobro razvitih oči, npr. pri človeku, se med seboj v veliki meri prekrivajo in s tem omogočajo boljše zaznavanje globine (binokularni vid). Pri zajcih in kameleonih pa so nameščene tako, da je prekrivanje kar se da majhno.


OSNOVNE ZNAČILNOSTI

Oko antarktičnega krila Euphausia superba pod elektronskim mikroskopom.

Oko je fotoreceptor, ki zaznava svetlobo. Fotoreceptorji so:

paličnice - zaznavajo svetlo/temno in so bolj občutlijve
čepnice - zaznavajo barve

Da delujejo fotoreceptorji, je za to nujno potreben retinal, ki je aldehid vitamina A. Ta se zravna ko nanj pade svetloba, s tem pa sproži kaskado kemijskih reakcij, ki na koncu privede do signala v obliki akcijskega potenciala. Po tem se takoj nazaj spet zvije. Retinal je del beljakovine opsin, ki ob zvitju retinala posreduje informacijo o dražljaju dalje. V očesu sesalcev je pet vrst opsina:

rodopsin - paličnice (svetlo/temno)
štirje opsini v čepnicah (barve):
občutljiv na dolgovalovno svetlobo (rdeča)
občutljiv na svetlobo srednjih valovnih dolžin (zelena)
občutljiv na kratkovalovno svetlobo (modra)
občutljiv na kratkovalovno svetlobo (vijolična/ultravijolična)

Lateralna inhibicija ojača razlike med svetlim in temnim ter izboljša ločljivost. Inhibicijski nevroni so živčne celice, ki zavirajo sosednje celice. Ko na eno čutilno celico pade veliko svetlobe, ta preko inhibicijskih povezav zavre sosednjo. Tako lahko natančno razberemo razlike, kot na primer pri branju. Brez lateralne inhibicije ne bi bili sposobni brati ali dovolj razločno videti nekaterih stvari.

ANATOMIJA OČESA PRI SESALCIH

Tri plasti

Sesalsko oko lahko razdelimo v tri glavne plasti ali ovojnice, katerih ime izraža njihovo glavno vlogo: vezivna plast, žilna plast in živčna plast.

• Vezivna plast, imenovana tudi tunica fibrosa oculi, je zunanja plas zrkla in jo gradita roženica in beločnica. Beločnica daje očesu belo barvo. Sestoji iz čvrstega vezivnega tkiva, izpolnjenega s kolagenom, in ščiti notranjo vsebino zrkla ter ohranja njegovo obliko.

• Žilna plast, imenovana tudi tunica vasculosa oculi, je srednja ožiljena plast zrkla. Obsega šarenico, ciliarnik in žilnico. Žilnica vsebuje krvne žile, ki oskrbujejo celice mrežnice s potrebnim kisikom in odnašajo odpadne produkte celičnega dihanja. Notranjemu delu zrkla daje temno barvo, ki preprečuje moteče odseve v očesu.

• Živčna plast, imenovana tudi tunica nervosa oculi, je čutilo in jo gradi mrežnica. Mrežnica vsebuje na svetlobo občutljive čepke in paličnice ter pridružene nevrone. Za čim boljši vid in absorpcijo svetlobe je mrežnica razmeroma gladka (vendar ukrivljena) plast. Na dveh mestih je zgrajena drugače. Rumena pega, vdolbina v mrežnici nasproti leče, vsebuje številne čepke. Pri človeku omogoča barvni vid in veliko ostrino vida, npr. za branje. Izstopišče vidnega živca, včasih imenovano anatomska slepa pega, je mesto na mrežnici, kjer optični živec prehaja skozi mrežnico in se povezuje z živčnimi celicami na njeni notranji strani. Tu ni nobenih na svetlobo občutljivih celic.

SPREDNJI IN ZADAJŠNJI SEGMENT

Sesalsko oko lahko razdelimo tudi v dva segmenta: sprednji segment in zadajšnji segment.

Sprednji segment

Sprednji segment pomeni sprednjo tretjino očesa, ki vključuje strukture pred steklovino: roženica, šarenica, ciliarnik in leča. V sprednjem segmentu sta dva s tekočino napolnjena prostora: sprednji očesni prekat in zadajšnji očesni prekat. Sprednji prekat je prostor med zadajšnjo površino roženice (tj. roženični endotelij) in šarenico, zadajšnji prekat pa leži med šarenico in sprednjo stranjo steklovine. Roženica in leča usmerjata svetlobne žarke v žarišče na mrežnici. Leča, ki leži za šarenico, je bikonveksen, prožen disk, ki usmerja svetlobo skozi steklovino na mrežnico. S suspenzornimi ligamenti je pritrjena na ciliarnik. Pri gledanju na daleč je ciliarna mišica sproščena, tako da so vlakna, ki jo povezujejo z lečo, napeta in se leča splošči. Kadar se ciliarna mišica skrči, se napetost vlaken zmanjša (ponazoritev: trikotnik, pri katerem je razdalja med vrhom in osnovnico krajša od razdalje med vrhom in ostalima dvema ogliščema), zato se leča vrne v bolj izbočeno in okroglo obliko. Pri človeku se s staranjem tovrstna prožnost zmanjša, zato se oko ni več sposobno osredotočiti na bližnje predmete; temu pravimo prezbiopija ali starostna daljnovidnost. Iz oblike roženice in leče ter iz dolžine zrkla izvirajo tudi druge refrakcijske napake očesa: miopija (kratkovidnost), hiperopija (daljnovidnost) in astigmatizem. Šarenica, ki leži med lečo in prekatno vodico, je pigmentiran obroč vezivnožilnega tkiva in mišičnih vlaken. Svetloba vstopi v oko skozi središče šarenice, imenovano zenica. Velikost zenice dejavno prilagajata krožna in radialna mišičnina in s tem ohranjata razmeroma konstantno raven svetlobe, ki vstopa v oko. Preveč svetlobe bi poškodovalo mrežnico; premalo bi ne omogočalo jasnega vida. Vsi sestavni deli zrkla, skozi katere potuje svetloba, preden doseže mrežnico, so prozorni, da omogočajo čim bolj neovirano pot svetlobe. Svetloba vstopi v oko iz zunanjega sredstva, kot sta zrak ali voda, preide skozi roženico in v prekatno vodico. Svetloba se v glavnem lomi na roženici, katere ukrivljenost je nespremenljiva. Prekatna vodica je bistra tekočina, ki povezuje roženico z lečo, ohranja konveksno obliko roženice (potrebna za usmerjanje svetlobe na lečo) in oskrbuje roženični endotelij s hranili.

Zadajšnji segment

Diagram človeškega očesa. Vsa očesa niso enako zgrajena kot človeško oko. Zadajšnji segment pomeni zadnji dve tretjini očesa. Obsega sprednjo hialoidno membrano in vse strukture za njo: steklovino, mrežnico, žilnico in vidni živec. Na drugi strani leče je steklovina, ki jo obdajajo leča, ciliarnik, suspenzorni ligamenti in mrežnica. Omogoča prehajanje svetlobe brez loma, ohranja obliko očesa in drži nežno lečo. Mrežnica nekaterih živalih, npr. mačk, vsebuje odbojno plast (tapetum lucidum), ki poveča količino svetlobe, ki pade na vsako fotosenzibilno celico, in jim tako omogoča boljši vid pri majhni osvetljenosti.

Zunanji deli očesa

Pri mnogih vrstah so zrkla vstavljena v del lobanje, ki ga imenujemo orbite oz. očesne votline. S tem so zaščitena pred poškodbo.

Obrvi pri ljudeh preusmerjajo tekoče snovi (kot je npr. deževnica ali znoj) stran od očesa. Voda v očesu bi lahko spremenila njegove lomne lastnosti in zameglila vid. Zaradi osmotske razlike med solzami in sladko vodo lahko spere tudi solze in zaščitno lipidno plast ter spremeni fiziologijo roženice. Tako npr. pri plavanju v bazenih osmotski gradient potegne (hipotonično) bazensko vodo v tkivo roženice, povzroči edem in tako za kratek čas zamegli vid plavalca. Stanje lahko popravimo tako, da oko speremo s hipertonično slanico, ki odvečno vodo osmotsko izčrpa iz očesa.

Mnoge živali, tudi ljudje, imajo veke, s katerimi brišejo oči in preprečujejo dehidracijo. Na oči razpršijo solze, ki vsebujejo protibakterijske snovi. Nekatere vodne živali imajo v vsakem očesu še drugo veko, ki lomi svetlobo in jim omogoča jasen vid nad vodo in pod njo. Večina bitij se na grožnjo očem refleksno odzove tako, da si jih pokrijejo ali da jih obrnejo stran od nevarnosti. Refleksno je tudi mežikanje.

Pri človeku in drugih živalih so sestavni del očesa tudi trepalnice, ki preprečujejo drobnim delcem vstop v oko. Drobni delci so lahko bakterije, pa tudi navaden prah, in lahko razdražijo oči, kar povzroči solzenje in zameglitev vida...
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

ČLOVEŠKO OKO




OKO

Okó je organ vida, ki zaznava svetlobo. Pri različnih vrstah organizmov najdemo različne vrste na svetlobo občutljivih organov. Najenostavnejše oči zaznavajo le razliko med svetlim in temnim, bolje razvite pa lahko razlikujejo tudi med oblikami in barvami. Vidna polja nekaterih dobro razvitih oči, npr. pri človeku, se med seboj v veliki meri prekrivajo in s tem omogočajo boljše zaznavanje globine (binokularni vid). Pri zajcih in kameleonih pa so nameščene tako, da je prekrivanje kar se da majhno.


OSNOVNE ZNAČILNOSTI

Oko antarktičnega krila Euphausia superba pod elektronskim mikroskopom.

Oko je fotoreceptor, ki zaznava svetlobo. Fotoreceptorji so:

paličnice - zaznavajo svetlo/temno in so bolj občutlijve
čepnice - zaznavajo barve

Da delujejo fotoreceptorji, je za to nujno potreben retinal, ki je aldehid vitamina A. Ta se zravna ko nanj pade svetloba, s tem pa sproži kaskado kemijskih reakcij, ki na koncu privede do signala v obliki akcijskega potenciala. Po tem se takoj nazaj spet zvije. Retinal je del beljakovine opsin, ki ob zvitju retinala posreduje informacijo o dražljaju dalje. V očesu sesalcev je pet vrst opsina:

rodopsin - paličnice (svetlo/temno)
štirje opsini v čepnicah (barve):
občutljiv na dolgovalovno svetlobo (rdeča)
občutljiv na svetlobo srednjih valovnih dolžin (zelena)
občutljiv na kratkovalovno svetlobo (modra)
občutljiv na kratkovalovno svetlobo (vijolična/ultravijolična)

Lateralna inhibicija ojača razlike med svetlim in temnim ter izboljša ločljivost. Inhibicijski nevroni so živčne celice, ki zavirajo sosednje celice. Ko na eno čutilno celico pade veliko svetlobe, ta preko inhibicijskih povezav zavre sosednjo. Tako lahko natančno razberemo razlike, kot na primer pri branju. Brez lateralne inhibicije ne bi bili sposobni brati ali dovolj razločno videti nekaterih stvari.

ANATOMIJA OČESA PRI SESALCIH

Tri plasti

Sesalsko oko lahko razdelimo v tri glavne plasti ali ovojnice, katerih ime izraža njihovo glavno vlogo: vezivna plast, žilna plast in živčna plast.

• Vezivna plast, imenovana tudi tunica fibrosa oculi, je zunanja plas zrkla in jo gradita roženica in beločnica. Beločnica daje očesu belo barvo. Sestoji iz čvrstega vezivnega tkiva, izpolnjenega s kolagenom, in ščiti notranjo vsebino zrkla ter ohranja njegovo obliko.

• Žilna plast, imenovana tudi tunica vasculosa oculi, je srednja ožiljena plast zrkla. Obsega šarenico, ciliarnik in žilnico. Žilnica vsebuje krvne žile, ki oskrbujejo celice mrežnice s potrebnim kisikom in odnašajo odpadne produkte celičnega dihanja. Notranjemu delu zrkla daje temno barvo, ki preprečuje moteče odseve v očesu.

• Živčna plast, imenovana tudi tunica nervosa oculi, je čutilo in jo gradi mrežnica. Mrežnica vsebuje na svetlobo občutljive čepke in paličnice ter pridružene nevrone. Za čim boljši vid in absorpcijo svetlobe je mrežnica razmeroma gladka (vendar ukrivljena) plast. Na dveh mestih je zgrajena drugače. Rumena pega, vdolbina v mrežnici nasproti leče, vsebuje številne čepke. Pri človeku omogoča barvni vid in veliko ostrino vida, npr. za branje. Izstopišče vidnega živca, včasih imenovano anatomska slepa pega, je mesto na mrežnici, kjer optični živec prehaja skozi mrežnico in se povezuje z živčnimi celicami na njeni notranji strani. Tu ni nobenih na svetlobo občutljivih celic.

SPREDNJI IN ZADAJŠNJI SEGMENT

Sesalsko oko lahko razdelimo tudi v dva segmenta: sprednji segment in zadajšnji segment.

Sprednji segment

Sprednji segment pomeni sprednjo tretjino očesa, ki vključuje strukture pred steklovino: roženica, šarenica, ciliarnik in leča. V sprednjem segmentu sta dva s tekočino napolnjena prostora: sprednji očesni prekat in zadajšnji očesni prekat. Sprednji prekat je prostor med zadajšnjo površino roženice (tj. roženični endotelij) in šarenico, zadajšnji prekat pa leži med šarenico in sprednjo stranjo steklovine. Roženica in leča usmerjata svetlobne žarke v žarišče na mrežnici. Leča, ki leži za šarenico, je bikonveksen, prožen disk, ki usmerja svetlobo skozi steklovino na mrežnico. S suspenzornimi ligamenti je pritrjena na ciliarnik. Pri gledanju na daleč je ciliarna mišica sproščena, tako da so vlakna, ki jo povezujejo z lečo, napeta in se leča splošči. Kadar se ciliarna mišica skrči, se napetost vlaken zmanjša (ponazoritev: trikotnik, pri katerem je razdalja med vrhom in osnovnico krajša od razdalje med vrhom in ostalima dvema ogliščema), zato se leča vrne v bolj izbočeno in okroglo obliko. Pri človeku se s staranjem tovrstna prožnost zmanjša, zato se oko ni več sposobno osredotočiti na bližnje predmete; temu pravimo prezbiopija ali starostna daljnovidnost. Iz oblike roženice in leče ter iz dolžine zrkla izvirajo tudi druge refrakcijske napake očesa: miopija (kratkovidnost), hiperopija (daljnovidnost) in astigmatizem. Šarenica, ki leži med lečo in prekatno vodico, je pigmentiran obroč vezivnožilnega tkiva in mišičnih vlaken. Svetloba vstopi v oko skozi središče šarenice, imenovano zenica. Velikost zenice dejavno prilagajata krožna in radialna mišičnina in s tem ohranjata razmeroma konstantno raven svetlobe, ki vstopa v oko. Preveč svetlobe bi poškodovalo mrežnico; premalo bi ne omogočalo jasnega vida. Vsi sestavni deli zrkla, skozi katere potuje svetloba, preden doseže mrežnico, so prozorni, da omogočajo čim bolj neovirano pot svetlobe. Svetloba vstopi v oko iz zunanjega sredstva, kot sta zrak ali voda, preide skozi roženico in v prekatno vodico. Svetloba se v glavnem lomi na roženici, katere ukrivljenost je nespremenljiva. Prekatna vodica je bistra tekočina, ki povezuje roženico z lečo, ohranja konveksno obliko roženice (potrebna za usmerjanje svetlobe na lečo) in oskrbuje roženični endotelij s hranili.

Zadajšnji segment

Diagram človeškega očesa. Vsa očesa niso enako zgrajena kot človeško oko. Zadajšnji segment pomeni zadnji dve tretjini očesa. Obsega sprednjo hialoidno membrano in vse strukture za njo: steklovino, mrežnico, žilnico in vidni živec. Na drugi strani leče je steklovina, ki jo obdajajo leča, ciliarnik, suspenzorni ligamenti in mrežnica. Omogoča prehajanje svetlobe brez loma, ohranja obliko očesa in drži nežno lečo. Mrežnica nekaterih živalih, npr. mačk, vsebuje odbojno plast (tapetum lucidum), ki poveča količino svetlobe, ki pade na vsako fotosenzibilno celico, in jim tako omogoča boljši vid pri majhni osvetljenosti.

Zunanji deli očesa

Pri mnogih vrstah so zrkla vstavljena v del lobanje, ki ga imenujemo orbite oz. očesne votline. S tem so zaščitena pred poškodbo.

Obrvi pri ljudeh preusmerjajo tekoče snovi (kot je npr. deževnica ali znoj) stran od očesa. Voda v očesu bi lahko spremenila njegove lomne lastnosti in zameglila vid. Zaradi osmotske razlike med solzami in sladko vodo lahko spere tudi solze in zaščitno lipidno plast ter spremeni fiziologijo roženice. Tako npr. pri plavanju v bazenih osmotski gradient potegne (hipotonično) bazensko vodo v tkivo roženice, povzroči edem in tako za kratek čas zamegli vid plavalca. Stanje lahko popravimo tako, da oko speremo s hipertonično slanico, ki odvečno vodo osmotsko izčrpa iz očesa.

Mnoge živali, tudi ljudje, imajo veke, s katerimi brišejo oči in preprečujejo dehidracijo. Na oči razpršijo solze, ki vsebujejo protibakterijske snovi. Nekatere vodne živali imajo v vsakem očesu še drugo veko, ki lomi svetlobo in jim omogoča jasen vid nad vodo in pod njo. Večina bitij se na grožnjo očem refleksno odzove tako, da si jih pokrijejo ali da jih obrnejo stran od nevarnosti. Refleksno je tudi mežikanje.

Pri človeku in drugih živalih so sestavni del očesa tudi trepalnice, ki preprečujejo drobnim delcem vstop v oko. Drobni delci so lahko bakterije, pa tudi navaden prah, in lahko razdražijo oči, kar povzroči solzenje in zameglitev vida...
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[deklica]

pozdravljeni!
imam težavo povezano z nošnjo kontaktnih leč. najprej naj povem, da leče nosim že skoraj 6 let in imam občasne težave zaradi suhih oči, ki pa jih rešujem z uporabo umetnih solz. sicer sem bila že pri zdravniku, vendar mi je dvoumno razložil kako je na stvari in se pri celotni situaciji še rahlo posmehoval ( ne vem točno zakaj).

torej, imela sem vnetje oči ( rdeče oko, izcedek, boleče oko), ki se je po nekaj dnevih samo od sebe popravilo, zato nisem šla k zdravniku. vnetje se je pojavilo zato, ker sem v oko po pomoti dala stare leče - ker sem to ugotovila že po par minutkah nošnje sem jih takoj odstranila. ampak infekcija je očitno že storjena.

po nekaj časa sem dala v oči kontaktne leče. sprva nisem imela težav, ampak po nekaj dneh so me pričele oči boleti, drugih vidnih znakov da je z očesom kaj narobe ni. šla sem k zdravniku, ki mi je rekel da imam začetno gigantocel. reakcijo ter poudarjene limbne arkade. povedal mi je, da očitno moje oči več ne tolerirajo leč, zato jih verjetno ne bom smela več nositi. ko sem ga pa vprašala kaj naj storim, je bil njegov odgovor, da naj leče normalno nosim dalje! ni mi predpisal nobenih zdravil ali česarkoli.. leč trenutno ne nosim, ker menim, da če oko boli, ga ni pametno obremenjevat še z lečami.

naj še dodam, da sem v zadnjih dveh mesecih zamenjala več različnih vrst leč, saj sem iskala primerne, ker so moje nehali uvažati v slovenijo. ker nisem ustreznih našla, sem ostala pri starih, ki jih sedaj naročam iz tujine.

prosim, če mi razložite kaj ta diagnoza pomeni in ali res leč več ne bom mogla nositi? se da to kako preprečiti? to me pri vsej zadevi še najbolj skrbi, ker si nekako ne predstavljam več življenja z očali, kot prvo zaradi praktičnih razlogov, kot drugo pa tudi zaradi estetskih.

hvala za odgovor! lp

[marjan]

Spoštovani !

Lepo pozdravljeni,...jaz bi se kar strinjaz z vašim razmišljanjem, da nekaj časa raje nosite očala, da si očesa malo opomorejo.

Proti vnetju oči ( rdeče oko, izcedek, boleče oko), pomagajo topli obkadki
kamilice ali mleka. (priporočam, da uporabite blazinice,..make-up..za obraz, jih namočite v toplo mleko ali kamilični čaj, malo iztisnete in si večkrat dnevno daste na očesa od 10 do 20 minut.

Zdravniki so pa eni res včasih tudi smešni.

Svetujem pa vam, da obvezno obiščete zdravnika in okulista, da vas natančno prgleda in postavi diagnozo.
Nato sledi zdravljenje.

gigantocell - (vnetje arterije)

Dodajam vam eno prilogo in upam, da bo tudi zajet odgovor na vaše vprašanje.


ANATOMIJA OČESA


( iz oftalmologije)

Prim.dr.Irena Brovet-Zupančič, dr. med.


Organ vida je parni organ. Sestavljen je iz dveh zrkel, ki ležita v desni in levi orbiti, iz očesnih priveskov ali adneksov ter zaščitnih delov.

ZRKLO (BULBUS OCULI)


V fizikalnem pomenu sestavljajo zrklo deli, ki ustvarjajo sliko, to so optični mediji in del, ki sliko sprejema. K optičnim medijem spada roženica, sprednji prekat, leča in steklovina. Mrežnica sprejema sliko. Svetlobni dražljaj sproži fotokemični proces v fotoreceptorjih mrežnice. Nastali električni dražljaj se po vidni progi širi preko vidnega živca skozi hiazmo, tractus optici in intercerebralnih progtalamusa ter Gratioletijeve radiacije v okcipitalno skorjo. Tu se v vidnem centru svetlobnega dražljaja zavemo. Od tu potekajo povezave z drugimi derli možganov in omogočajo predelavo optičnih vtisov v kompleks izkušenj. Ta del poti bi lahko imenovali psihična proga. Vsak svetlobni dražljaj verjetno zapusti v možganih določene engrame.

S fotoreceptorji mrežnice zaznamo elektromagnetne valove dolžine 400 nm do 800 nm.


Zrklo je kroglaste oblike. Osna dolžina zrkla je pri odraslem 24 mm, pri novorojenčku 17 mm.

Zrklo sestavljajo tri plasti: zunanja vezivna plast (tunica fibrosa), srednja žiln aplast (tunica vasculosa ali uvea), notranja živčna plast ali mrežnica (tunica interna tudi tunica neurosa ali retina). Notranjost zrkla izpolnjuje steklovina ali corpus vitreum ter v sprednjem delu prekatna vodica (humeus aqaeus) in leča (lens crystalinum). Iz zrkla izstopa očesni živec (n. opticus), ki je podaljšek možganov in je ovit z vsemi tremi možganskimi ovojnicami, pio, arahnoideo in duro.

ZUNANJA VEZIVNA PLAST
Tunica fibrosa daje kroglasto obliko zrklu. Sestavlja jo neprozorna, belkasta beločnica (sclera), ki v sprednjem delu prehaja v prozorno roženico ( cornea).


BELOČNICA (SCLERA)


Beločnica je zgrajena iz vezivnih in elastičnih vlaken, ima malo žil in živcev. Vezivna in elastična vlakna dajejo beločnici čvrstost in ščitijo globlje dele zrkla.

Na zadnjem polu zrkla, ob izstopišču vidnega živca je najdebelejša cca 2 mm, na ekvatorju zrkla, kjer se priraščajo zunanje očesne mišice, je debela cca 0,4 mm do 0,6 mm in v sprednjem delu, kjer prehaja v roženico, med 0,6 mm do1 mm.

Na prehodu beločnice v roženico leži za vrhom očesnega zakotja krožno potekajoč Schlemmov kanal (sinus venosus sclerae), v katreega skozi trabekularno cedilce (trabeculum cccorneosclerae) v očesnem zakotju odteka prekatna vodka. Kanalček je z vodnimi venami povezan z mrežo episkleralnih ven.

ROŽENICA (CORNEA)


Beločnica se spredaj nadaljuje v močneje ukrivljeno roženico, ki je prozorna, gladka semipermeabilna membrana.

Po obliki je odsek krogle z radiusom cca 8 mm in ima lomnost 43 Dpt. Ukrivljenost vodoravnega meridiana je za 0,5 Dpt do 0,75 Dpt večja od ukrivljenosti navpičnega meridiana, kar povzroča fiziološki astigmatizem.

Pri odraslem je premer roženice med 10 mm in 13 mm, povprečno 11, 5 mm. Vodoravni permer je najpogosteje med 11 mm do 12 mm, navpični premer je med 10 mm do 11 mm. Pri novorojenčku je premer roženice med 8mm do 10 mm, povprečno 9,5 mm.

Na roženičnem robu (limbus corneae) je roženica debela 0,67 mm in centralno 0,5 mm.

Roženica je bogato oživčena, nima lastnih žil in limfe.

Prehranjuje se z absorbcijo iz prekatne vodke skozi endotel, s prehodom kisikka iz sloz skozi epitel in z difuzijo iz žil na robu roženice.


Plasti roženice:

Endotel: Notranja plast so enoslojne celice, okrogle ovalne in poligonalne oblike, ki so v mladosti višje in bolj kockaste, v starosti pa bolj ploščate in širše. Celice se ne obnavljajo, zato so v starosti redkejše. Razmnožujejo se z amitozo t.j. samo z delitvijo jedra. Sodelujejo pri aktivnem prenosu snovi iz sprednjega prekata skozi roženico.
Descemetova membrabna: je bazalna membrana endotelijskih celic. Zgrajena je iz tankega sloja brezceličnih lamel, ki na robu roženice prehajajo v trabekularno cedilce zakotja.
Stroma (substantia propria corneae): Devet desetin roženice sestavlja stroma. Zgrajena je iz lamelarnega vezivnega tkiva. Prostori med vzporedno potekajočimi kolagenimi vlakenci so izpolnjeni z amorfno glikoproteinsko snovjo. V medprostoroh so sploščeni fibrociti- keratociti, ki sintetizirajo kolagenska vlakenca in osnovno substanco. V stromi so nemielinizirana živčna valkenca, ni žil in limfe.
Bowmanova membrana : je kolagenska membrana, produkt nad njo ležečih epitelijskih celic. Ščiti roženico pred poškodbami in infekti.
Večslojni epitel: Zunanja plast roženice je štiri do šest slojni epitel, ki se neprestano lušči in obnavlja. Polpolnoma se obnovi v sedmih dneh. Celice imajo številne mikrovile, s tem se aktivna površina za izmenjavo kisika in metabolitov močno poveča. Pod veliko povečavo v vrstičnem mikroskopu je površina epitela podobna mahu. Med epitelijskimi celicami so razporejeni številni nemielinizirani živčni končiči.
Solzni film: Roženico prekriva solzni film, ki je sestavljen iz treh plasti. Epitelialne mikrovile prekriva tanka sluzasta mukozna plast, nad njo je najdebelejša, ca 7 m debela vodena plast. Na površini solznega filma je lipidna plast, produkt lojnic na trepalničnih robovih. Pravilno razmerje sestavin solznega filma in pravilna debelina ščiti roženico in omogoča absorbcijo kisika in izmenjavo metabolitov.
2. ŽILNA PLAST (UVEA)


Sredja ovojnica zrkla je žilna plast , tunica vasculosa ali uvea. V sprednjem delu zrkla oblikuje šarenico (iris) , ki navzad prehaja v ciliarnik (corpus ciliare) in nato v žilnico (chorioidea).

ŠARENICA (IRIS)


Šarenica ima premer 10 mm do 12 mm. V sredini ima okroglo odprtino, zenico (pupilla), ki je široka od 2mm do 5 mm. Debelina šarenice je 0,4 mm.

Na zeničnem robu vidimo nabran rob pigmentnega epitela. Ob zenici vidimo zenični del (pars pupillaris iridis) s sfinktrom zenice, mali oroček ki ga od velikega obročka v perifernem delu loči krožna guba (circulus arteriosus iridis minor). Na površini šarenice vidimo med trabekulami številne jamice (kripte in lakune). V perifernem bazalnem delu z dilatatorjem zenice vidimo krožne gube nabornice.

Šarenica je zgrajena iz sprednjega lista (strome) in zadnjega lista (pars iridica retinae). Stromo prekriva na površini endotel, ki se preko zakotja nadaljuje v roženični endotel. Zadnji list je pigmentni epitel, ki je podaljšek mrežnice. Stroma je bogato vaskularizirano vezivno tkivo z mastociti, makrifagi, limfociti, fibroblasti, melanociti in osnovno glikoproteinsko snovjo V stromi šarenice so ševilni živčni končiči. Praviloma žil v stromi šarenice s prostim očesom ne vidimo. Barvo dajo šarenici v stromi ležeče pigmentne celice (kromatofore). Ob zeničnem robu je v stromi krožno potekajoča gladka mišica, ki oži zenico (m. sphincter pupillae). Mioepitelne celice modificiranega sprednjega epitelnega sloja tvorijo niti mišice širilke zenice (m. dilatator pupillae), ki poteka meridionalno po vsej šarenici. Gladki mišici m. sphicter pupillae in m. dilatator pupillae ter pigmentni epitel po svojem izvoru pripadata slepemu šareničnemu delu mrežnice (pars iridica retinae).

Šarenica s svojim zeničnim robom leži na sprednji lečni ovojnici. S svojo bazo, ki omejuje očesno zakotje prehaja v ciliarnik.

Prostor med zadjo steno roženice, sprednjo površino šarenice in sprednjo lečno ovojnico za zenico je sprednji očesni prekat (cammera anterior oculi). Napolnjen je s prekatno vodico.

Zenica deluje kot zaslonka, ki s širjenjem in oženjem spusti v oko širši ali ožji pramen svetlobe.

Obe gladki mišici, ki uravnavata širino zenice sta pod vplivom avtonomnega živčevja.

Simpatično nitje, ki oživčije m. dilatator pupile izhaja iz ciliospinalnega centra v 8. vratnem segmentu in poteka v ganglion cervicale superius. Od tu se nadaljujejo vlakna v simpatični pletež ob a. carotis interni. Iz pleteža ob a. carotis interni vodijo veje preko dolgih ciliarnih živcev (nn. ciliares longi) do širilke zenice in ciliarnika.

Parasimpatično nitje poteka v centifugalnem in centripetalnem loku.

Centrifugalni, eferentni lok poteka od jeder v srednjih možganih preko očesnega živca (n. oculomotorius) do ciliarnega ganglija v očnici. Od tu vodi nitje kratkih ciliarnih živcev (nn. ciliares breves) do sfinktra zenice.

Centripetalni, aferentni lok poteke ob vidnem živcu do kiazme, od tu preko traktusa v možganske hribčke, od koder prvi krak vodi v Edinger-Westphalovo jedro v srednjih možganih, drugi krak pa do radiatio optica in do skorje ter jeder v srednjih možganih. Iz jeder nato izhaja eferentni lok.

Barvo dajejo šarenici pigmentne celice v stromi (kromatofore). Od števila kromatofor je odvisna pigmentacija oči. Pri albinizmu je šarenica brez pigmenta, nekoliko sivo modre barve, pri presvetlitvi oči rdeče proseva. Povečan vpad svetlobe v oko povzroča pri albinu fotofobijo, blaščavost in lahko tudi slabovidnost. Baza šarenice prehaja v sprednjo površino ciliarnika. Šarenica ima funkcijo zaslonke, kot pri fotoaparatu. Pri osvetlitvi se zoži, v mraku in ponoči je razširjena.

Pri opazovanju zeničnega delovanja, opazujemo:
- direktno reakcijo zenice na osvetlitev

- indirektno reakcijo ali konsenzualno reakcijo. Pri indirektni reakciji se pri osvetlitvi enega očesa zoži zenica tudi na drugem očesu. Pri osvetlitvi zenice na slepem očesu, zenica drugega očesa ne reagira.

- bližinsko reakcijo: pri gledanju na blizu, se zenica pri akomodaciji zoži.

Normalna širina zenice je 2 - 5 mm, odvisna pa je od svetlobe in starosti. Pri zenici ožji od 2 mm, govorimo o miozi, kadar je širša od 5 mm, govorimo o midriazi. Širina zenice se z leti sreminja. Širša je pri mladih ljudjeh in pri kratkovidnih. Ponoči, ko spimo, prevladuje parasimpaticus, zenici sta ožji. Pri razburjenju in strahu prevalduje delovanje simpaticusa, zenici sta širši.

Širina zenice je zelo pomembna pri predpisovanju polrtdih kontaktnih leč. Pomembna je tudi pri testiranju vidnega polja.

Kadar zenici nista simetrično široki, govorimo o anizokoriji.


OZKA ZENICA JE:

v spanju
v globoki narkozi
zastrupitvi z morfijrm
po kapanju (delovanju) miotika (pilokarpin )
v starosti
po iritisu s posledičnimi prirastlinami zeničnega roba (synechiae posteriores, seclusio ali oclusio pupillae)
ohromelost simpatične veje živca, ki oživčuje širilec zenice ( okvara vratne hrbtenice )
draženje parasimpatika


ŠIROKA ZENICA :

v temi
pri razburjenjenju, strahu, bolečini
po kapanju midriatika (atropin - alkaloid volčje češnje, phenylephrine, mydriacil, homatropin)
po poškodbi sfinktra (udarec, glavkom )
pri slepoti očesa (amaurosis)
refleksna togost zenice, nepravilno reagiranje na draženje, če ne reagira na osvetlitev in je na enem očesu širša kot na drugem
draženje jeder sfinktra (mioza)
absolutna ohromelost je takrat, kadar zenica ne reagira na noben dražljaj
pupilotonia - lenost oženja in širjenja, običajno pri nevroloških izpadih



Prostor med sprednjo površino leče, šarenice ter roženico je sprednji prekat, naplonjen s prekatno vodko. Njegov del med šarenico, roženico in ciliarnikom je očesno zakotje.


Očesno zakotje tvori:

trak ciliarnika
korneoskleralno cedilce ( tarbeculum )
zadebelitev endotela roženice
Schlemov kanal za cedilcem
do 30 vodnih ven, ki tvorijo intraskleralni pletež .Po njih odteka prekatna vodka iz Schlemovega kanala.

CILIARNIK ALI ŽARKOVNIK (CORPUS CILIARE)


Ciliarnik je v prerezu trikotne oblike z bazo proti šarenici. Njegova oblika se pri akomodaciji očesa spreminja. Sprednji naguban del ( pars plicata corporis ciliaris) se nadaljuje v ravni del (pars plana corporis ciliaris). Nastavki ciliarnika (processus ciliares) so meridionlno potekajoče izbokline v obliki žarkov na njegovi zadnji površini. Iz ravnega dela in iz vdolbinic med nastavki izhaja fino nitje (zonula ciliaris Zinnii), na katerega je obešena očesna leča (lens cristalina). Na zunanji strani ciliarnika je gladka ciliarna mišica (m. ciliaris) trikotne oblike zgrajena iz meridionalno, krožno in poševno potekajočih vlaken . Kdar se mišica napne odhlapnejo suspenzorne nitke leče in leča se močneje zaobli. Zaradi meridionalno ptekajočih vlaken se napno tudi sprednji deli žilnice. Obenem se nekoliko splitvi sprednji prekat in zoži zenica. Oko se tako prilagaja gledanju na bližino oziroma na različne razdalje. Proces imenujemo akomodacija očesa.

Ciliarnik je prekrit z epitelom, podaljškom mrežnice, ki na ori serati iz zadnjega vidnega dela prehaja v sprednji slepi del. Poleg gladke mišice so v ciliarniku tudi vlakna kolagena in vezivnega tkiva, kromatofore, krvne žile in živci.

Prostor med suspenzornim nitjem leče, ciliarnikom in zadnjim listom šarenice je zadnji očesni prekat.

Epitelijske celice ciliarnika izločajo prekatno vodko, ki obliva zadnji prekat in skozi zenico ter deloma skozi stanjšanja v kriptah in lakunah šarenice priteka v sprednji prekat, ga izpolnjuje ter odteka skozi trabekularno cedilce v zakotju v Schlemov kanal in od tod skozi vodne vene v episkleralne vene. Manjši del prekatne vodke 10-20% odteka ob snopičih ciliarne mišice v sklero in episkleralne vene.Tvorba in odtekanje prekatne vodke sta v ravnovesju. Prekatne vodke je cca 1,3 ml in se v 10 urah popolnoma obnovi.


FUNKCIJA CILIARNIKA

AKOMODACIJA:
kontakcija mišičnih vlaken ciliarnika
nitke zonule ohlapijo
leča se močno zaobli
sprednji prekat se splitvi
zenica se zoži
napne se sprednji del žilnice in se potegne nekoliko naprej
TVORBA PREKATNE VODKE v epitelialnih celicah ciliarnika (prekatna vodka nima celičnih elementov, nima velikih molekul, obliva lečo in sodeluje pri njeni prehrani,skozi zenico in kripte v šarevici odteka v sprednji prekat, od tu skozitrabekularno cedilce v očesnem zakotju v Schlemeov kanal in nato v vodne vene in venozno cirkulacijo. Manjši del prekatne vodke odteka proti vidnemu živcuoib žilnici in po Cloquetovem kanalu).


ŽILNICA (CHORIOIDEA)


Večji del žilne plasi zavzema žilnica ali chorioidea, ki je zgrajena iz štirih plast. Proti beločnici leži lamina suprachorioidea, sestavljena iz plasti kolagenih vlaken, ki se med seboj prepletajo, vmes pa so številni fibroblasti, makrofagi, pigmentne celice, živčne celice in živčni spleti. Lamele z elastičnimi vlakni delujejo kot antagonist ciliarniku.

Nad lamino suprahorioideo leži lamina vasculosa. Vsebuje manjše arteriole in venule, ki se razpletajo v kapilarne mreže inn anastomozirajo z ostalimi ciliarnimi arterijami. V medžilnih prostirih je vezivno tkivo, številna nemielinizirana živčna vlakenca, makrofagi, fibroblast, limfociti, mastociti in plazmatke.

Lamina capillarium ali choriocapilaris leži proti notranjosti in je zgrajena iz številnih kapilar, ki so širše kot drugod v telesu in imajo med endotelialnimi celicami fine pore, katere premošča bazalna membrana. Oporo kapilaram daje mreža kolagenih vlakenc. Horiokalpilaris prehranjuje zunaje plasti mrežnice.

Lamina basalis ali Bruchova membrana leži med horiokapilarisom in pigmentnim epitelom mrežnice. Zgrajena je iz elastičnih in kolagenskih vlakenc. Nima živcev in celic. Sega od ore serate spredaj do vidnega živca zadaj.

Žilnica je preko limfnih prostorov v suprahorioidei povezana z beločnico.

Žilnica je bogato pigmentirana. Razgaljena je podobna temni grozdni jagodi (uvea).

Prekrvavitev žilne plasti
Arterijsko kri dobiva žilnica iz ciliarnega obtoka oftalmične arterije (a. opthalmica). Sestavljajo ga 20 zadnjih kratkih arterij (aa. ciliares posteriores breves), 2 zadnji dolgi arteriji (aa. ciliares posteriorec longe) in 4 sprednje ciliarne arterije (aa. ciliares anteriores).

Zadnje kratke ciliarne arterije potekajo skozo sklero ob vidnem živcu, prehranjujejo žilnico in tvorijo obe žilni plasti uvee. Dolgi zadnji ciliarni veni prodreta nazalno in temporalo ob vidnem živccu skozi beločnico, potekata nerazvejani med beločnico in žilnico navspred, prehranjujeta ciliarnik in tvorita ob šareničnem korenu obroč (circulus arteriosus major). Z vejami, ki se raztezajo proti zenici z anastomozami tvorita mali arterijski obroč (circulus arteriosus minor)

Aa. ciliares anteriores potekajo s premimi mišicami proti skleri in jo na razdalji 5-6 mm od limbusa predreta beločnico in dajejo veje za mrežo zank , ki krožno obdaja parenhim roženičnega roba. Prvtako vodijo v beločnico. Veznico, z anastomozami sodelujejo z zadnjimi dolgimi ciliarnimi arterijami pri nastanku velikega arterijskega obroča šarenice..

Venozna kri iz sprednjega in zadnjega dela uvee odteka po 4 redko 6 vortikoznih venah. Vortikozne vene (vv. vorticosae) poševno predrejo beločnio med 4 premimi očesnimi mišicami nekoliko za ekvatorjem zrkla, kjer je beločnica najtanjša.

Sprednje ciliarne vene odvajao kri iz področja ciliarnika.

Horikapilarna plast žilnice prehranjuje z difuzijo zunanjo plast mrežnice s čutnim epitelom.

3. NOTRANJA OČESNA PLAST (TUNICA INTERNA ) ALI MREŽNICA (RETINA)


Notranja očesna plast predstavlja živčno oziroma čutno ovojnico. Razvojno je mehurjast podaljšek možganov. Primarni očesni mehurček se tekom embrionalnega razvoja ugrezne in tvori duplikaturo. Notranja plast tevori kasneje pravo mrežnico, zunaja plast pa se razvije v pigmentni epitel. Pigmentni epitel in mrežnica nista čvrsto zrasla, razen na ori serati, kjer ni več čutnih celic. Pigmentni epitel ustavi svetlobni žarek, ki pade v oko. Tako zaustavljena svetloba sproži kemične reakcije v čutnih celicah mrežnice ob pigmentnem epitelu.

Funkcionalno ločimo vidni del mrežnice, kjer so prisotni fotoreceptorji in slepi del mrežnice v sprednejem delu zrkla,kamor spdata cilirnidel (prs ciliaris retinae) in šarenični del mrežnice (pars iridica retinae). Vidni del mrežnive ločuje od slepega dela ora serata.

Vidni del mrežnice sestavlja 10 plasti.

Pigmentni sloj gardijo kubične celice z mnogimi melanosomi v apikalnem delu.
Sloj čepnic in paličnic (fotoreceptorjev), ki predstavlajo prvi nevron. V tem sloju so samo periferni deli čepnic in paličnic z fotorecepcijskimi snovmi. Vidni pigmenti so karotenoidi in so vezani na beljakovino v fotoreceptorjih.V čepnicah je jodopsin in cianopsin ki se hitro regenerirata, v paličnicah pa počasi regenerirajoč se rodopsin. V tem delu ni jeder receptorjev.
Zunanja mejna membrana (membrana limitans externa) je tanka plast katero tvorijo konci Muellerjevih podpornih celic.
Zunaji zrnati sloj ( stratum granulosum externum) so jedra čutnih celic
Zunanji mrežasti sloj (stratum reticulare externum) sestavljajo notranji presinaptični konci čutnih celic, ki se preko sinaps povezujejo z dendriti bipolarnih celic. Ena čepnica se povezuje z eno bipolarno celico, več paličnic se povezuje z eno bipolarno celico.
Notranji zrnati sloj ( stratum granulosum internum) tvorijo jedra in deli bipolarnih celic , ki tvorijo drugi nevron.V tem sloju so tudi jedra Muellerjevih podpornih celic, amakrinih celic in amakrinih asociativnih celic.
Notranji mrežasti sloj ( stratum reticulare internum) je sloj sinaps med aksoni velikih bipolarnih celic, dendriti multipolarnih celic in citoplazmatskimi podaljški amakrinih celic.
Sloj živčnih celic (stratum gangliosum) sestavljajo velike multipolarne celice, ki tvorijo treji nevron.
Sloj optičnih vlaken (stratum fibrarum opticum) grade aksoni multipolarnih celic in Muelerjevih podpornih celic. V tem sloju so arteriole in vennule, veje centralne mrežnične arterije (a. centralis retinae) in centralne mrežnične vene (v. centralis retinae).
Notranja mejna membrana (membrana limitans interna) ločuje mrežnico od steklovine in nastane iz razširjenih bazalnih delov Müllerjevih celic.


Na treh delih je mrežnica nekoliko drugačna od opisane. Prvo zelo pomembno mesto je rumena pega (macula lutea), ki je prečno ovalna, premera 1,5 mm, površine 5 mm2 in leži temporalno od izstopišča vidnega živca. Zradi prisotnosti barvila ksantofila je limonino rumeno obarvana. Tu so notranje plasti mrežnice , drgi in tretji nevron razmaknjene , tako svetloba prodre neposredno do čepnic, prvega nevrona.. V mrežnici je na tem mestu ugreznjenje v obliki jamice (fovea centralis), v njegovem središču pa je foveola, kjer je ugreznjenje še globlje. V fovei centralis ni paličnic, temveč so prisotne le goste čepnice, ki jih je v mrežnici cca 6,5 miljonov. Fovea leži točno v optičnem središču očesa, kjer poteka zorna os očesa. Skoncentrirane čepnice v rumeni pegi omogočajo dnevni vid, barvni in centralni vid. V fovealnem predelu je cca 147 000 čepnic na kvadratni milimeter in vidna ostrina 1.0. Že 3mm od fovee pade število čepnic na 6000 ina kvadratni m ilimeter in vidna ostrina na 0,3. 10 mm od foveole je vidna ostrina samo še 0,1 in število čepnic 3300 na kvadratni milimeter. Paličnic je v mrežnici cca 115 miljonov. Parafovealno ležijo sferično in so najgostejše 5 mm od fovee, kjer dosežejo koncentracijo 160000 na kvadratni milimeter. Proti periferiji mrežnice postajajao redkejše. Z njihovo pomočjo se orientiramo v mraku, zazanamo gibanje oziroma oviro v zunanjem delu vidnega polja.

Drugo mesto, kjer je mrežnica drugačna, je slepa pega ali Mariotova lisa. To je popolnoma slepo mesto v mrežnici in absoluten izpad v vidnem polju. Mesto je 1,5 mm velika pokončno ovalna papila vidnega živca, ki leži nazalno od rumene pege. Na tem mestu se združujejo snopi živčnih vlaken iz različnih delov mrežnice in skozi sitko v skleri izstopajo iz zrkla kot vidni živec (n. opticus).

Na papili vidnega živca ni čutnih celic. V centru papile, ki je pokončo ovalna, ostro omejena ploščica rožnatorumene barve v nivoju mrežnice, je centralno nekoliko nazalno ugreznjenje v katrem vstopa v mrežnico centarlna mrežanična arterija (a. centralis retine), ki se razdeli v temporalno zgornjo in spodnjo ter nazalno zgornjo in spodnjo arterijo. A. centralis retine je veja oftalmične arterije (a. phthalmica) in prehranjuje notranje sloje mrežnice.

Običajno vzporedno z arterijami potekajo loki centralne mrežnične vene (v. centralis retinae), ki v žilnem lijaku na papili izstopa iz očesa. Centralna mrežnična vena zbira venozno kri iz mrežanice in jo odvaja iz očesa.

Vidni živec je obdan z možganskimi ovojnicami: pio, arahnoideo in duro. Sestavljajo ga aksoni multipolarnih živčnih celic in eferntna vlakna iz možganov. Vlakna so šele po izstopu iz zrkla obdana z milelinsko ovojnico. Približno 1,2 miliona aksoniv, ki so povezana med seboj v snopiče, poteka v vidnem živcu. V vmesnih prostorih med snopiči najdemo astrocite, ologodendrocite in vezivo skrvnimi žilami.

Treje mesto druagčne mrežnice je ora serata, ki v valoviti obliki ločuje vidni del mrežnice od slepega dela. Od tu se pigmentni epitel nadaljuje v pigmentni epitel ciliarnika in šarenice. Vsi ostali deli mrežnice se na tem mestu naglo zmanjšajo in ostane le še nepigmentiran epitelialni sloj, ki se nadaljuje v nepigmentiran epitelialni sloj ciliarnika in pigmentiran epitelialni sloj šaraenice.

Zunanje plasti mrežnice vključno s pigmentnim epitelom in čutnimi celicami se prehranjujejo z difuzijo iz horiokapilarisa, le tretji nevron oskrbuje s krvjo a. centralis retine.


SOLZILA

Funkcionalno lahko razdelimo solzila na sekretorni in odvodni del.

K sekretornrmu delu spada glavna solzna žleza (glandula lacrimalis), ki leži v temporalnem zgornjem delu orbite in je razdeljena na čvrst orbitalni del in palpebralni del, ki ga sestavlja 15-40 majhnih režnjev. Pri odraslem ima velikost fižola. Njena izvodila se zlivajo skozi veznico v zgorji prehodni gubi. Poleg glavne solzne izločajo solze tudi številne pomožne solzne žleze, ki leže pod veznico zgornje in spodnje prehodne gube. Žleze imajo tubulozno obliko. Vezivne pregrade in elastična vlakna dele žlezo na številne režnje (acini). V intersticijskem kivu najdemo limfocite, pogosto v obliki foliklov ob izvodilu.

Solzna žleza se v embrionalnem razvoju izoblikuje iz vezivnega lista in je popolnoma razvita že v 8. fetalnem mesecu.

Z atrterijsko krvjo oskrbujta solzne žleze zunanja in notranja veja a. lacrimalis, ki je odcep oftalmične vene (a. ophtalnica ). Kri odvaja v. lacrimalis, ki se izliva v oftalmično veno (v. ophthalmica).

Senzibilitetna vlakna potekajo v solzno žlezi po solznem živcu (n. lacrimalis), ki je veja n. trigeminusa. Sekretorna inervacija poteka po n. petrosus superficialis major, n. zygomaticus in n. lacrimalis.

Solze nastajajo v površinskih epitelijskih celicah solzne žleze. Dnevno se izloči povprečno 0.6 do 1g solz. Količina solz je v starosti in ponoči manjša.


Solze oblivajo zrklo in se zbirajo v solzno jezerce v notraanjem očesnem kotu ob karunkuli. Od tu jih pri utripanju trepalnic vsrkavata spodnja in zgornja solzna luknjuica (punctum lacrimale), ki sta začetek solznih odvodnih poti in solznih kanalčkov (canaliculus lacrimalis). Po solznih kanalčkih odtekajo solze v solzni mešiček (dacryocystis) in od tu skozi solzevod (ductus nasolacrimalis) v pred sprednjim koncem spodnje nosne školjke.

Odvodna pot se razvije iz epitelijskega embrionalnega lista. Njen razvioj je ob porodu zaključen. Včasih ostane nežna membranozna zapora na izlivu solzevoda v nos, kjer se izoblikuje izbočenje v obliki Hasnerjeve zaklopke. Številne gube in zaklopke v solznih izvodilih so lahko vzrok za različne anomalije.

Solzni luknjici ležita na nazalnem notranjem robu spodnje in zgornje trepalnice in pri normalni legi trepalnic nista vidni. Obdajajo ju krožno potekajoča mišična vlakna.

Slozni mešiček leži ob kosti v fosi lacrimalis solzne kosti. Spredaj ga pokriva ligamentum palpebrae internum.

Pritisk na solzne kanalčke in solzni mešiček pri premikanje krožne mišice pomagata pri sesanju solz in njihovem premikanju v solzni kanal in nos.

TREPALNICE (PALPEBRAE)


Zgornja in spodnja trepalnica sta pomožna dela očesa, ki s stslnim neprostovolnjim uripanjem trepalnic in zapiranjem očesne reževarujeta zrklo pred izsušitvijo in poškodbami. Skupaj z veznico tvorita spredaj vrečast zaključek orbite.

Trepalnica je zdgrajena iz 2 listov. Sprednji list sestavlja koža s kožnimi adneksi in vlakna progaste mišice za hoteno zapiranje ( krožna mišica - m. orbicularis, oživčuje jo VII. možganski živec) in odpiranje ( mišica dvigovalka veke m. levator palpebrae, oživčuje jo VIII. možganski živec) očesne reže.

Notranji list sestavljata polmesečna čvrsta hrustančna ploščica (tarsus) ki daje oporo trepalnicam in gladka mišica dvigovalka (m. tarsalis Mueller, oživčuje jo n. sympaticus), ki daje tonus in regulira širino očesne reže. Notranjost trepalnic prekriva veznica, ki je na tarzalnemdelu čvrsto prirasla na podlago.

Očesna reža je ovalna z zaokroženim notranjim kotom in ostrim zunanjim kotom.

Negroidna oblika ima poševno navzdol ležečo očesno režo, mongoloidna pa poševno navzgor. Pri normalni širini očesne reže, ki je med 6 - 10 mm, zgornja trepalnica prekriva zgornji rob roženice. Širina očesne reže je odvisna od tonusa Muelerjeve mišice. Pri utrujenosti je ožja.

Na sprednjem robu očesne reže rastejo izvihane vejice, ki rastejo v eni eli dveh verstah in ščitijo oko pred prašnimi delci in znojem. Ob njih ležijo v koži Mollove znojnice in Zeissove lojnice. Pod veznico v notranjem listu ležijo pravokotno na rob trepalnic potekajoče Meibomove žleze. Njihova izvodila se odpirajo na notranjem robu trepalnic in svoj izloček izločajo v solzno tekočino na površini zrekla.

VEZNICA (CONJUNCTIVA)


Veznica v obliki vrečke prekriva notranjo stran trepalnic in spredji del zrkla do roženice. Preprečuje prodor tujkov, klic in drugih škodljivih dejavnikov v zadnje segmente očesa. Za njo ležijo solzna žleza, orbitalno maščevje z vezivnimi pregradami žilami in živci, 4 preme in dve poševni zunanji očesni mišici, zadnji del zrkla in vidni živec.

Veznico delimo n azrkelni del (conjunctiva bulbi), Trepalnični del (conjunctiva tarsi) in veznico prehodnih gub (conjunctiva fornicis). Po izgledu je gladka, sijajna, prozorna. Na tarzalnem delu je rožnata in čvrsto prirasla na podlago. V prehodnih gubah in na zrklu je premakljiva in je na zrklu z episkleralnim tkivom le rahlo povezana z belo prosevajočo beločnico, kar omogoča gibanje zrkla. V tarzalni veznici je mnogo limfnih foliklov, ki s prostim očesom normalno niso vidni. Tu so tudi Meibbomove žleze. Veznica je Bogato prekrvljena, vendar so včasih vidne le večje rožnate žile.

Na področju roženičnega roba je ponovno čvrsto prirasla napodlago. Tu se veznične žile končujejo v obliki pentelj.

Plica semilunaris je polmesečna guba veznice v notranjem očesnem kotu in je ostanek rudimentarne tretje terpelnice – žmuke (palpebra tertia),ki jo imajo živali.

Karunkula se nadaljuje nazalno od plike semilunaris. Je rožnata bradavičasta kožna tvorba v notranjem očesnem kotu, porasla z lanugom (dlačicami). Vsebuje znojnice in lojnice.

ORBITA (OČNICA)


Očnica je kostna, spredaj odprta lijakasta votlina, globoka 40 – 50 mm, z osjo lijaka obrnjeno lahno navzven. Volumen orčnice je cca 30 mm3. Eno četrtino vsebine izpolnjuje zrklo, ostala vsebina so orbitalni del solzne žleze, vidni živec, zunanje očesne mišice, orbitalna mišica, žile in živci, večji del pa izpolnjuje orbitalno maščevje, pregrajeno z itraorbitalnimi vezivnimi pregeradami.

Del stropa orbite, nazalnega dela in dna orbite tvorijo stene obnosnih votlin čelnice, sitke (os ethmoidalis) in zgornje čeljusti (os maxillare). Dno kanala vidnega živca in včasih tudi njegovo streho tvori stena sinusa zagozdnice (os sphenoidale). Na teh mestih je kostna stena orbite posebno tanka in ranljiva. Orbito sestavljajo poleg imenovanih kosti še ličnica (os zygomaticum), nebnica (os palatinum), etmoidalna kost (os ethmoidale) in solznica (os lacrimale).

Stena očnice je prekrita s pokostnico (periorbita), ki se v sprednjem delu nadaljuje v septum orbitale, ki kot čvrsta membrana obdaja zgornji in spodnji tarzus. V notranjem in zunanjem očesnem kotu je pregrada očvščena z močnim trepalnično medialno in latrealno vezjo (ligamenta palpebrale mediale in laterale). Vezivna pregrada zadržuje orbitalno vsebino na svojem mestu.

Odprtine na vrhu orbite povezujejo očnico s srednjo možgansko kotanjo. Skozi optični kanal (canalis opticus) poteka vidni živec in oftalmična arterija. Skozi fisuro orbitalis superior potekajo n. lacrimalis, n. frontalis, n. trochlearis, n. abducens, n. nasociliaris, n. oculomotorius, v. ophthalmica superior in v. ophthalmica inferior. Oftalmična vena se po prehodu skozi to odprtino izliva v kavernozni sinus.

Skozi foramen rotundum vstopa v orbito n, maxillaris in n. infraorbitalis.

Skozi fisuro orbitalis inferior, ki jo prekrivajo vlakna gladke Muellerjeve mišice, potekajo veje v. oftalmike po katerih odteka del krvi iz orbite v pterigoidni pleksus.

V vrhu orbite je poleg fisure orbitalis superior fibrozen obroč (anullus tendineus) na katerega se naraščajo zunanje očesne mišice in m.levator palpebre.

Lego zrkla v orbiti ureja napetost zunanjih očesnih mišic, volumen retrobulbarnega tkiva, izbočenost in globina orbite in čvrstost orbitalne pregrade.


ZUNANJE OČESNE MIŠICE

V vsaki orbiti 6 progastih mišic omogoča premikanje zrkla v vse smeri. Po funkciji jih lahko delimo na tri skupine: mišice, ki premikajo zrklo v stran, na tiste, ki ga dvigajo in tiste, ki ga spuščajo. Zrklo dvigata zgornja prema mišica (m. rectus superior) in spodnja poševna mišica (m. obliqus inferior). Spuščata ga spodnja prema mišica (m. rectus inferior) in zgornja poševna mišica (m. obliqus superior). Navznoter premakne zrklo notranja prema mišica (m. rectus medialis), navzven zunanja prema mišica (m. rectus lateralis. Pri rotaciji zrkla navznoter sodelujeta m. rectus superior in m. obliqus superior. Pri rotaciji zrkla navzven pa m. rectus inferior in m. obliqus inferior.

Pri premikanju obeh zrkst po dve oziroma štiri mišice sinergisti, ostale so antagonisti. Realno pa je delovanje mišic odvisno od kota pod katerim gledamo.

Medialni in lateralni premi mišici se naraščata na beločnico nekoliko pred ekvatorjem ( 5.5 in 6.9 mm za limbusom roženice) v vodoravni osi zrkla in od tu potekata proti orbitalnemu vrhu. Širina narastišča je 10 mm pri medialni mišici in 9, 2 mm prilateralni mišici.Njihovo delovanje je zato čista addukcija ali abdukcija zrkla. Obe zgornjii in spodnji premi mišici se naraščata na beločnico prav tako nekoliko pred ekvatorjem zrkla (7,7 mmm in 6,5mm za limbusom), vendar pri primarni legi zrkla pod kotom 23 stopinj na sagitalno os zrkla. Zato je njihovo delovanje poleg spuščanja in dviganja zrkla tudi rotacija. Narastišče zgornje preme mišice na beločnici je široko 10,6 mm in spodnje preme mišice 9,8 mm. Zgornja poševna mišica ima insecijo na zadnjem delu zkla, pod zgornjo premo mišico. Njegova dolga tetiva poteka skozi koščeno ali hrustančasto zanko v zgornjrm nazalnem delu ortbite, zato deluje tako, kot bi imela tu svoje narastišče. Spodnja poševna mišica se na belošnico vrašča med narastiščem sponje in zunanje preme mišice in poteka poševno navznoter proti vrhu orbite. Poleg spuščanja in dviganja zrkel ter rotacije zrkel obe poševni mišici zrklo tudi abducirata.

Po Heringovem pravilu imajo mišice obeh zrkel, ki skrbijo za vsklajeno gibanje obeh zrkel enako inervacijo. Recipročno inervacijo imata agonistična in antagonistična mišica v istem očesu.

OČESNA LEČA –LENS

Začne se razvijati že v prvem fetalnem mesecu iz ektodermalnega tkiva. Raste celo življenje.

V prerezu je leča vretenaste oblike, njen sprednji meridian je položnejši od zadnjega.

Leži v zadnjem očesnem prekatu med zadnjo površino šarenice in sprednjo površino steklovine v fossi leticularis.

Suspenzorno nitje (zonula), ki se pripenja na lečno ovojnico ekvatorialno in na grebene ciliarne mišice, s svojim zatezanjem in ohlapnitvijo pri delovanju ciliarne mišice lečo splošči ali zaobli. Pri tem se lomnost leče zmanjša ali poveča. Proces je akomodacija in pri normalnem zrklu omogoča oster vid v vseh razdaljah.

Leča je obdana z lečno ovojnico, ki je brezstrukturna prozorna membrana podobna Bowmanovi ali Descemetovi membrani in je v zadnjem delu tanjša. Celice lečnega epitela so enoslojne in prisotne samo spredaj. Jedra lečnih celic leže ekvatorialno tik od lečno ovojnico. Lečne celice, keratociti, rastejo celo življenje. Njihovi podaljški se prekrivajo kot listi pri čebuli. Ker leča stalno raste, se povečuje teža leče. Da ne pride do prekomernega povečanja leče, se v sprenjem delu lečna valakna zgostijo. Lečno jedro se veča, lečna skorja pa se tanjša. Leča stalno izgubla tekočino in postaja z leti gostejša. Poveča se specifična teža leče. Proces je sklerozacija leče, z njo se sposobnost akomodacije se zmanjšuje.


Njena lomnost je 19 dioptrij.


Leča je zgrajena iz:

lečnega jedra (nucleus lentis)sestavljenega iz:
- centra – embrionalno jedro

- okoli njega se razvija fetalno jedro,

- leča raste in nastaja odraslo jedro

plasti, ki obdaja lečno jedro -lečna skorja (cortex lentis),
vse pa ovija lečna ovojnica (capsula lentis)


V mladosti je leča prožna in elastična, kasneje se njena prožnost zmanjšuje in s tem upada tudi akomodacija, sposobnost prilagajanja za gledanje na daljavo in bližino. Leča nima žil in živcev, kajti v nasprotnem primeru bi povzročila ukrivljanje in lom svetlobnih žarkov. Za prehrano leče skrbi prekatna vodica. Metabolizem leče je počasen, energije porabi malo. Občutljiva je na poškodbe. Pri poškodbi očesne leče postane leča motna, nastane siva mrena - katarakta. Prav tako se leča skali pri motenem razvoju leče, moteni presnovi leče v času razvoja ali pri odraslem in pri nalaganju depozitov v leči


STEKLOVINA


Steklovina izpolnjuje prostor med lečo in mrežnico, približno dve trejini notranjosti očesa. Od leče jo ločuje membranozna zgostitev- membrana hyaloidea capsulare.

Primarna steklovina nastane v dveh fazah. Prvi del, ki je pretežno ektodermelnega porekla, nastane skupaj z lečno ovojnicio v drugem fetalnem mesecu. Drugi, pretežno mezodermalni del je zgrajen iz omrežja hialidalne žile.

Sekundarno steklovino zgradijo verjetno Muellerjeve oporne celice iz mrežnice.

Steklovina je prozoren hidrogel brez žil in živcev. Elastičnost ji daje fina mreža fibroznih vlaken, med katerimi je mreža molekul hialuronske kisline. V steklovini so redka celična jedra hialocitov. S svojo elastičnostjo daje oporo mrežnici in jo varuje pred pretresi pri nenednih gibih zrkla. Na mrežnico se pripenja na dveh mestih: na ori serati in ob papili vidnega živca. V sredini med lečo in zadešnjim polom poteka le mikroskopsko viden Cloqetov kanal, kjer je potekala embrionalna a. hyaloidea, ki se tekom emrionalnega razvoja resorbira. Steklovina ima zelo počasen metabolizem in je odvisen od tkiv, ki jo obdajajo. S starostjo se steklovina spremeni in se razvodeni. Pri tem nastanejo v steklovini motnjave in vakuole. Spremenjena konsistenca seklovine ima za posledico tudi odstop steklovine. Varovalna vloga steklovine se zmanjša, pojavi se nevarnost natrganja mrežnice na mestih, kjer je steklovina prirasla na mrežnico.


BOLEZNI OČESA

BOLEZNI TREPALNIC: ( vek )
- kože in kožnih adneksov

- vnetja Zeisovih, Meiblomovih žlez

NEPRAVILNA LEGA TREPALNIC:
1. PTOZA ( ptosis) ali povešenost trepalnic je lahko:
- prirojena

- paralitična

- poškodbena

- spremljajoča druge bolezni

- starostna

Lahko je enostranska ali obojestranska.


prirojena (congenita): nastane zaradi okvar jeder očesnega živca (n. oculomotorius) kot so nerazvitost jeder, medporodne okvare, ali zaradi nerazvitosti mišice dvigovalke trepalnice.
Prirojena povešenost je običajno obojestranska.


Posledice: Kadar je ptoza močneje izražena, je zenica je pokrita, vid se ne razvija in pri otroku nastane slabovidnost (amblyopia).


Zdravljenje: Kadar trepalnica zakriva zenico, se odločimo čim prej za operacijo, da preprečimo razvoj slabovidnosti. Pri manj izraženi ptozi, kjer je zenica prosta, v zgodnjem otroštvu običajno ne operiramo, ker še poteka razvoj kože in obraza.

Pri slabo razviti ali nerazviti funkciji mišice dvigovalke pri operativnem posegu napeljemo dve zanki iz avtologne fascije late ali umetnega materiala (Goretex) iz orbitalnega roba frontalne mišice skozi orbikularno mišico do roba trepalnice. Tako se pri nagubanju čela dvigne trepalnica.


DRUGI VZROKI PTOZE:

poškodbe : presekanine, vreznine mišice, brazgotine po opeklinah in perustiji
vnetne brazgotine in prirastline trepalnic in zrkelne veznice (n.pr.po trahomu, pemfigusu ali pemfigoidu)
bolezenska stanja (myasthenia gravis; prizadetost simpatičnega nitja v vratni hrbtenici, kjer nastane HORNERJEV sindrom: ptoza, mioza, enoftalmus …)
aponevrotična ptoza v visoki starosti
paralitična ptoza (prizadetost oculomotorisa):
Vzrok paralitične ptoze: okvara očesnega živca zaradi udarca, pretresa možganov, poškodbe jeder, krvavitev v možganih, možganskega tumorja.

Kadar je prizadet celoten očesni živec je veka povešena,oko škili navzven in navzdol, zenica je ohromela, široka. Če dvignemo povešeno trepalnico, bolnik opazi dvojni vid.


2. ECTROPIUM (izvihanje spodnjega roba trepalnice) je lahko:
- starostni (ectropium senile)

- poškodbeni. posledica brazgotine po poškodbi ali opeklini.

Ectropium je lahko:enostranski ali obojestranski


Ectropium senile: Pri starejših ljudeh postane koža neelastična in se zaradi teže trepalnica obrne navzven. Spodnja slozna luknjica je odmaknjena in ne moči v solzno jezerce. Solze tečejo in se zlivajo preko roba trepalnice. Zraku izpostavljena veznica se suši, se vname in postane pordela in zadebeljena. Zaradi nepopolnega zapiranja očesne reže pride lahko do izsušitve roženice in razvoja roženične razjede (ulcus corneae).

Ectropium je lahko enostranski, pogosteje je obojestranski.


Zdravljenje: Za preprečitev izsušitve roženice dajemo lokalno lumbrikanse, vnetje zdravimo z antibiotičnimi kapljicami ali mazilom.

Najpogosteje je potreben operativni poseg (klinasta ekscizija, skrajšanje medialnega in temporalnega trepalničnega ligamenta ob robu orbitalne kosti ali premik trikotnega kožnega režnja)


3. ENTROPIUM (uvihanje trepalnice):
Trepalnica, najpogosteje spodnja se uviha, vejice pri mežikanju in zapiranju očesa drgnejo po veznici in roženici.

Vsako mežikanje in zapiranje očesa je zelo boleče, bolnik ima občutek tujka v očesu. Oko se solzi, žile se razširijo, oko postane rdeče, bolnik oko stiska. Pojavi se krč krožne mišice-blefarospazem, zato se trepalnice še močneje zavihajo navznoter. Poleg konjunktivitisa nstanejo lahko odrgnine (erozije) roženičnega epitela, ki se lahko okužijo. Razvije se keratitis (vnetje roženice) in razjeda (ulcus).

Zdravljenje: Pri vnetju dajemo antbiotična očesna mazila ali kapljice ter pri pojavu ulkusa midriatik. Začasno lahko spodnjo trepalnico z mikroporom prilepimo na lice in jo tako izvihamo. Trajna rešitev je plastični kirirški poseg, pri katerm z ovalno ekscizijo izvihamo trepalnico.

4. LAGOPHTHALMUS – nepopolno zapiranje očesne reže
Je posledica pareze očesnega živca, lahko tudi brazgotin po poškodbi trepalnic. Nastane pri:

virusnem ali drugem vnetju obraznega živca
pri vnetju srednjega ušesa
pri poškodbi obraznega živca v kostnem kanalu zaradi zloma kosti, edema, tumorja
pri poškodbi možganov, tumorju v možganih ali cerebrovaskularnem inzultu, pri katerih je poškodovan obrazni živec
pri poškodbenih brazgotinah trepalnic
ZNAKI: spodnja trepalnica je povešena očesna reža se ne zapira popolnoma. Pri zapiranju trepalnic ostane spodnji del zrkla in roženice razgaljen. Pojavi se vneje veznice, roženica se v spodnjem delu izsuši, pojavi se defekt epitela, ki se lahko okuži in se razvije lagoftalmični ulkus (ulcus e lagophthalmo). Nezdravljen vodi lahko do perforacije roženice z vkleščenejem ali izpadom šarenice in endoftalmitisa.


Če se pritisk na živec zmanjša ali se živec po določenem času (do 6 mesecih) regenerira, se lagoftalmus spontano izboljša. Lahko pa ostane poškodba trajna.


Zdravimo: Z umetnimi solzami (lubrikansi) vlažimo oko. Infekcijo preprečimo z antibiotičnim mazilom ali kapljicami. Oko pokrijemo z ˝vlažno komoro˝. Plastično komoro z mikroporom tesno prilepimo na kožo okoli očesa, da nastane umetna vlažna mikroklima, ki prepreči izsušitev očesa. Včasih začasno zašijemo očesno režo (tarzorafija). V kolikor je okvara trajna, je potreben operativni poseg, s katrim zožimo očesno režo.


5. RETRAKCIJA TREPALNIC ( širša očesna reža): z razpotegnjenjem trepalnic nastane širša očesna reža.
Retrakcija je posledica simpatikotonusa oziroma okvare Muelerjeve mišice in je eden izmed znakov endokrine oftalmopatije povezane z avtoimunsko boleznijo ščitnice.


ZNAKI ENDOKRINE OFTALMOPATIJE: pacient bolščeče gleda (buli), očesna reža je širša, utripanje trepalnic je zmanjšano, pri pogledu navzdol zgornja trepalnica zaostaja, pri močno izraženem stanju ostane očesna reža pri zapiranju delno odprta. Izločanje solz je pogosto zmanjšano. Zaradi širše očesne reže in redkejšega utripanja trepalnic je tudi izhlapevanje solz na površini večje. Pacient ima zanake suhega očesa. Oči ga pečejo, se mu solzijo, čeprav je solz malo, v očesu ga reže. Moti ga močna svetloba, prepih, prah in hlapi kemikalij v zarku. Pojavi se vneje veznice, lahko pa tudi defekti v roženičnega epitela v predelu očesne reže. Pri endokrini oftalmopatiji se zaradi avtoimunskega dogajanja v retrobulbarnem prostoru pojavijo vnetni infiltrati v zunanjih očesnih mišicah in v vezivnem tkivu v retrobulbarnem maščevju. Zadnji dve trejini vseh ali le posameznih mišic se zadebelita, v maščevju se poveča jo glikozamini, ki vežejo vodo. Volumen retrobulbarnega tkiva se poveča, zrklo se izboči, pojavijo se periorbitalni edemi. Pri močno izraženi bolezni se poveča pritisk na vidni živec in zrklo, kar ima za posledico poslabšanje vida, izpade v vidnem polju in pozicijski glavkom. Zradi prizadetosti mišic se pojavijo motilitetne motnje in dveojne slike.

ZDRAVLJENJE: Zaščitna očala ščitijo oko pred prekomerno izsušitvijo škodljivimi zunanjimi dejavniki, lahno zatemnjena stekla pa pred povečano bleščavostjo. Takemu pacientu ne predpisujejo kontaktnih leč. Lokalno kapamo lubrikanse (kapljice ali želeje, ki ovlažijo oko), zdravimo povišan očesni pritisk, pri keratitisu dajemo lokalno antibiotične kapljice in mazila. Pri pojavu dvojnega vida predpišemo prizmatska stekla. Poleg zdravljenja ščitnice je v akutni fazi indicirana terapija z kortikosteroidi, ki jo lahko kombiniramo z obsevanjem vrha orbit z x žarki in/ali z imunosupresivno terapijo. Kirurško zmanjšamo retrobulbarni pritisk z trepanacijo orbite ali odstranitvijo dela maščevja. Pri fibrozaciji mišic kirurško podaljšamo ali retroponiramo prizadeto očesno mišico. Prav tako kirurško zdravimo retrakcijo trepalnic z narezanjem Muelerjeve mišice.


6. epicanthus: Na nazalni starni očesa je je pokončna kožna guba, ki prekriva karunkulo in semilunarno gubo veznice. Pogost je pri novorojenčkih in z rastjo izgine. Kadar je močno izražen, je potrebno operativno zdravljenje.
Ker se pri pogledu v stran del roženice skrije za kožno gubo, nastane vtis škiljenja (psevdostrabizem).


7. KOLOBOM : je prirojena napaka v razvoju trepalnic v obliki defekta trepalničnega roba, ki je nepravilen, z večjimi ali manjšimi klinastimi zajedami in je pogosto združena z drugimi razvojnimi napakami. Kadar je defekt globok, je potrebno operativno zdravljenje.
8. BLEPHAROPHYMOSIS: Pri blefarofimozi je očesna reža skrajšana in zožena. Pogosto je združena z epikantusom in ptozo. Otrok drži glavo v prisilni legi. Potrebno je operativno zdravljenje, da preprečimo okvaro vratne hrbtenice in mišične kontrakture.
9. BLEPHAROCHALASIS: Pri starejših ljudeh nastane običajno obojestransko povešenje kože zgornje trepalnice, ki v obliki kožne gube prekriva trepalnični rob in zunanji očesni kot. Redko nastopa familiarno tudi pri mlajših ljudeh.
10. MEŠIČKI SPODNJIH TREPALNIC: Koža spodnjih trepalnic se izboči v oblki mešička. Vzrok je dehiscenca orbitalne fascije, skozi katero izpade orbitalno maščevje do trpalnične kože.


POŠKODBE TREPALNIC

Poškodbe so:

Odrgnine kože
Udarnine z oteklino ( topi udarci - edem )
Hematom: krvavitev v veko, ki se lahko razleze tudi na drugo oko
Raztrganine: so lahko potekajoče vzdolžno - vzporedno z očesnim robom in prečne.
Pri kolobomu poteka rana skozi vse plasti trpalnic, pritem nastane zev v trepalničnem robu. V medialnem delu trepalnice zajame lahko tudi solzni kanalček.

Potrebno je večplastno šivanje trepalnice in rekonstrukcija solznega kanalčka, kadar je pretrgan.

6.Podkožni emfizem: Pri poškodbah orbite predvsem lamine papiracee vdre zrak iz obnosnih votlin v podkožje trepalnjice. Trepalnica je otekla, pri otipaju čutimo pod prsti škripanje.


VNETJA TREPALNIC


1. JEČMEN ( HORDEOLUM ): je bakterijska infekcija.
ZUNANJI JEČMEN: EKXTERNI - je akutno vnetje lojnic, ki ležijo ob korenu izraščenih vejic - vnetje Zeisove in Molove žleze. Na tem mestu nastane oteklina in rdečina. Običajno je vnetje na enem mestu, lahko pa so vnetja tudi na več mestih (hordeolosis). Na vnetem mestu se gnoj zbere in se izcedi ob vejici, ta izpade in vnetje premine.
NOTRANJI JEČMEN: INTERNI - vnetje Meiblove žleze.


Zdravimo z antibiotičnimi kapljicami ali mazili in toplimi obhladki. Peroralna terapija z antibiotiki ni potrebna. Redko je potrebna kirurška incizija in drenaža.



2. HALICIJ (CHALAZION): kronično vnetje Meiblove žleze. Na trepalnici vidimo majhno izboklino v obliki zrnca, ki ni boleča, ni pordela, na otip je čvrsto elastična.
Na notranji strani veke vidimo pordelo mesto veznice. Pri dalj časa trajaočem vnetju vidimo granulacije na površini veznice.

Tukaj ne pride do izgnojitve. Zdarvljenje je v akutni fazi z obkladki in antibiotičnimi kapljicami ali mazili kombiniranimi s kortikosteroidi, nato pa je potrebno kirurško zdravljenej z icizijo, ekskohleacijo in ekscizijo. Pacient dobi po operaciji antibiotično mazilo in tesno obvezo. Nekaj dni daje na oko tople obkladke in kapa antibiotične kapljice.


Obe vnetji ( ječmen in halacij ) sta pogosti.


3. VNETJE TREPALNIČNIH ROBOV ( BLEPHARITIS ): vnetje se pojavi na robu prehoda kožnega dela trepalnice v veznični del. Pogosto se mu pridruži tudi vnetje veznice (BLEPHACONJUCTIVITIS ).

LUSKAVO ( SQUAMOSA ): trepalnični robovi so lahno poredeli, ob vejicah so luske podobne prhljaju.
Z RAZJEDAMI ( ULCEROSA ): na trepalničnem robu, ki je pordel in zadebeljen, se razvijejo drobne gnojne razjede. Trepalnica je boleča, oko je lahko konjunktivalno draženo.
Zdravljenje: čiščenje robov trepalnic, antiseptična mazila, pri gnojnih vnetjih pa antibiotična mazila in kapljice. Za odkritje povzročitelja razjed naredimo bris na bakterije in antibiogram. Obe vnetji imata za posledico izpadanje trepalnic.

4. NEPRAVILNOSTI RASTI VEJIC:
MADAROSIS : vejice izpadejo, trepalnični rob je gol. Sprememba je najpogosteje posledica vnetja trepalnic, kemičnih ali kavstičnih poškodb.
TRICHIASIS: nepravilna rast vejic, ki rastejo v več vrstah, se obrnejo proti zrklu in se dotikajo površine zrkla. Običajno rastejo vejice v eni ali dveh vrstah in so obrnjene od očesne reže.
DISTRICHIASIS: vejice rastejo v več vrstah ali na nepravilnem mestu in so obrnjene proti zrklu.


Nepravilno ležeče vejice, ki se dotikajo površine zrkla, delujejo kot tujek. Bolnika pri premikanju očesa reže, veznica se vname. Pri drgnjenju roženice nastane lahko tudi erozija roženice, ki se lahko okuži in se razvije vneje roženice (keratitis).
Nepravilno ležeče vejice, ki se dotikajo zrkla odstranimo z mehansko epilacijo, trajno pa odstranimo vejice z elektokoagulacijo ali lasesko koagulacijo rastnega mešička.



4. VNETJA KOŽE TREPALNIC:

EKZEMA: alergična vnetja - nastanejo kot posledica pri kapanju zdravil v oko, na hišni in cestni prah. Koža postane groba, pordela, drobni mehurčki in koža se začne luščiti, peče in srbi.
HERPES ZOSTER OPHTHALMICUS ( PASAVEC ) : je vnetje 1. veje trigeminusa, ki ga povzroča virus varicella zoster. Povzročitelj je isti, kot povzroča pri otrocih norice. Vnetje poteka strogo enostransko in se ostro konča ob navpični sredinski meji čela, nosu ali lasišča. Znaki so sprva bolečine v predelu vnete veje trigeminusa, nato se pojavijo mehurčki v lasišču, na čelu, na nosnem korenu in na zgornji trepalnici. Kadar so mehurčki na spodnji trepalnici, je prizadeta 2. veja trigeminusa. Ko mehurčki popokajo, se razvijejeo kraste. Bolečine so lahko zmerne ali hude in trajajo še po izginotju kožnih sprememeb.
Herpes zoster lahko povzroči zaplete: hipestezijo in vnetje veznice, površinski ali disciformni keratitis, iritis, skleritis, sekundarni glavkom in redko tudi vnetje vidniega živca ali vnetje zunanjih očesnih mišic.

HERPES SIMPLEX: povzroča vnetja v obliki mehurčkov na trepalnici okoli očesa. Pojavi se lahko kjer koli z rdečino in mehurčki, nato nastanejo kraste. Spremba je srbeča in zmerno boleča.
Obe vnetji zdravimo z antibiotičnimi kapljicami in mazili za preprečitev sekundarne infekcije, z virostatiki v obliki mazila. Pri obsežnem in ponavljajočem se herpetičnem vnetju dajemo vitostatik tudi v obliki tablet ali celo infuzij.

Pri razširitvi hepes zostra na šarenico kapamo še midriatik in pri glavkomu znižujemo očesni pritisk medikamentozno.


druga KOŽNA VNETJA:

molluscum contagiosum ( pri otrocih )
erysipel ( šen - vnetje kože na robu veke )
lupus ( TBC )
DERMATOMIKOZE ( glivična vnetja kože)
LUES - PRIMARNI AFEKT: se pojavi na robu trepalnic

TUMORJI TREPALNIC

1. BENIGNI TUMORJI: niso življensko nevarni, lokalno rastejo, ne delajo zasevkov.

KSANTELAZMA ( XANTHELASMA) : lokalna lipidoza - v podkožju se zrašča tkivo z veliko maščobe in holesterola. Je pogostejša pri ženah po klimakteriju, nastane pa lahko tudi pri motnjah presnove meščob in diabetesu. Na trepalnicah se razvije lahno dvignjena lisa rumene barve, ki se veča in je v obliki metuljega krila običajno obojestranska. Zdravljenje je operativno, pri manjših spremembah tudi laserka terapija.
FIBROM ( FIBROMA ): raste na robu trepalnice, štrli v očesno režo, je rožnate barve. Večji ovira bolnika, in ga moramo operativno odstraniti.
NEVROFIBROM (NEUROFIBROMA)
ATEROM ( ATHEROMA ): maščobni tumor na trepalnicah, v podkožju se pojavi bele barve, raste lokalno in je neestetičen. Odstranimo ga operativno z ekscizijo.
MILIA: poroženela zrnca bele barve.
DERMOIDNA CISTA: razvojni tumor pti otrocih na koži ali pod veznico. Ne povzroča težav. Vsebuje loj, vejice, operativno ga odstranimo.
BRADAVICA (VERRUCA): povzročajo jo virusi.
HIPERKERATOZA (CORNU CUTANEUM ) pojavi se na robu trepalnic pri starejših ljudeh.
PAPILOM (PAPILLOMA) na robu trepalnic
HEMAHGOIM ( HEMANGOIMA ): žilni tumor vijolične barve, ostro omejen, lahko počasi raste - splet kapilar. Lahko spontano izgine ali se zmanjša z rastjo, sicer ga zdravimo z obsevanjem, lokalnimi injekcijami kortikosteroidov. Kirurško odstranjujemo le majhne, površinsko ležeče tumorje.
RETENCIJSKE CISTE MOLOVIH ZNOJNIC: okrogle cistične spremembe običajno v očesnem kotu na trepalničnem robu.
NEVUS (NAEVUS) nemaligna materina znamenja


2. MALIGNI TUMORJI: rakavi tumorji, ki povzročajo lokalne okvare in tudi

smrt.

BAZALIOM: karcinom, ki je zelo podoben halaciju, leži na robu trepalnice in raste v okolico. Mesto je sivkasto, dvignjeno, lahko rahlo pordelo. V sredini je vgreznjeno, pojavi se rahlo krvaveča krasta, ki odpada in ponovno nastaja. Ta tumor se razpredena daleč v podkožju. Redko naredi zasevke drugod v organizmu. Požre lahko veke, nos in lice. Pacient umre običajno zaradi izkrvavitve iz lokalne žile. Pojavi se pri starejših ljudeh. Manše tumorje lahko pozdravmo z obsevanjem. Njpogosteje ga z operacijo izrežemo v zdravo tkivo in defekt nadomestimo s vezanim režnjem. Pri večjih tumorjih je potrebna zahtevna rekonstrukcija trepalnice.
MELANOM: pigmentiran tumor se razvije iz materinega znamenja. Zanj je značilno, da znamenje postane črno - vijolično, dvignjeno, rob prehaja v okolico in raste. Hitro naredi zasevke drugod v telesu, zaradi katerih bolnik umre.
SPINOCELULARNI KARCINOM: je izredno nevaren, leži ob robu vek , podoben je bazaliomu. Za razliko od bazalioma metastazira preko limfnih poti.
METASTAZE: tumorji, ki so zasevki rakavih tumorjev drugod v organizmu.


BOLEZNI SOLZIL

Solze nastajajo v solzni žlezi, ki leži v temporalnem zgornjem delu orbite in je razdeljena na orbitalni in palpebralni del. Njeno izvodilo se izliva skozi veznico v zgorji prehodni gubi. Poleg glavne solzne žleze izločajo solze tudi številne pomožne solzne žleze, ki leže pod veznico zgornje in spodnje prehodne gube.

Solze oblivajo zrklo in se zbirajo v solzno jezerce v notraanjem očesnem kotu ob karunkuli. Od tu jih pri utripanju trepalnic vsrkavata spodnja in zgornja solzna luknjuica, ki sta začetek solznih kanalčkov. Po solznih kanalčkih odtekajo solze v solzni mešiček in od tu skozi solzevod v spodnjo nosno školjko.

Funkcijo sekretornega dela testiramo s testi izločanja solz. Odvodni kanal pa pregledujemo stesti prehodnosti.


TESTI IZLOČANJA


SHIRMERJEV TEST: S tem testom merimo vlažnost očesa. Trak filtrirnrga papirja zataknemo za spodnjo trepalnico v spodnjo prehodno gubo in merimo ovlažitev papairja v milimetrih. Normalno se v petih minutah ovlaži 10 – 15 mm papirja, lahko tudi več. Če je rezultat manjši od 5 mm, je solz premalo.pri tem merimo, koliko solz se v določenem času izloči. Test delamo brez anestetika, lahko pa tudi z lokalno anestezijo veznice.
TEST TRGANJA FILMA SOLZ ( BUT = break up time ): roženica je pokrita s filmom solz. Če oko nebi utripalo, se film zadrži od 25 do 30 sek, nato se začne trgati. Veznično vrečko obarvamo fluoresceinom in pod biomikroskopom opazujemo zeleno obarvan film solz na površini roženice. Pri normalnem solznem filmu ostane ta cel 25 sek in več. Kadar film solz ni normalen, ali je solz premalo, se v zelenkastem filmu naredijo razpoke prej. Solzni film merimo lahko tudi z aparatom, ki nam omogoča oceno njegove debeline in nepravilnosti.
Baravnje očesne površine z bengal rosebarvilom ali z lisamin zelenim barvilom
Stopnja utripanja vek (blink rate) : Običajno pomežiknemo 32 –36 krat na minuto. Kadar je mežikanje redkeše (hipertiroza, delo pri računalniku…), se površina očesa hitreje izsuši.
OPI ( očesni protektivni indeks
Ozmolarnost solz
Roženična senzitivnost
K testom izločanja spadajo tudi kemične analize. Z njimi ugotavljamo kislost, količino maščob in mucina.
Citologija
Laserska meibometrija,
Merjenje evaporacije solz
meniskometrija



TESTI PREHODNOSTI SOLZNIH POTI


S testi zapore preizkušamo, če so solzna izvodila normalno prehodna.

Naenostavnejši je fuoresceinski test. S kapljico raztopine fluoresceina obarvamo veznično vrečko in počakamo 2 minuti, nato pacient izprazni vsebino iz nosu. Pri normalno prehodni poti, je izloček obarvan zelenorumeno.
Drugi test je prebrizgavanje. Oko anestiziramo. S kovinskim dilatatorjrm razširimo solzno luknjico nato potisnemo skozi solzni kanalček in naprej v solzni mešiček na brizgalki nataknjeno topo kanilo za prebrizgavanje solzevodov in vbrizgamo tekočino. V kolikor je pot prehodna, pacientu tekočina priteče v nos. Ta preiskava ni nenevarna. Pri neprevidnem ali grobem posegu se lahko pretrga ali predre kanal.
Zaporo v odvodni poti najlepše prikažemo z rentgenskim slikanjem s kontrastom, ki ga ob preiskavi vbrizgamo skozi solzni kanalček.
Pri neprehodnih solznih izvodilih, lahko manjšo zaporo, ki je posledica vnetja, zdravimo sprebrizgavanjem z amtibiotiki in kortikosteroidi. Pri trajnih zaporah ali stenozah solzevoda previdno sondiramo s sondo, ki jo uvedemo skozi solzni kanalček in solzni mešiček ter solzevod v nos. Pri neprehodnih poteh lahko z laserskim žarkom s pomočjo mikrokirurškega posega odstranimo zarastline, ali pa naredimo dakriocistorinostomijo, kjer kirurško naredimo novo povezavo med sluznico solznega mešička in nosno sluznico.


Najpogostejše bolezni solzil so vnetja :

vnetje solzne žleze DACRYOADENITIS, ki je lahko akutno ali kronično. Pri akutnem pacienta boli v zunanjem delu orbite, nastopi temperatura, oblika očesne reže je spremenjena v obliki paragrafa. Del, kjer je vnetje v zgornjem delu orbite, je boleče in pordelo. Vnete so preaurikularne bezgavke. Lahko se razširi v okolico. Zelo dobro reagira na antibiotike. Nastopi lahko pri infekcijskih boleznih: mumps, ošpice, škrlatinka. Povzročitelji so lahko virusi, stafilokoki in pnevmokoki. Pri kroničnem vnetju je proces počasen. Žleza je bolj čvrsta na otip, izločanje solz je zmanjšano. Povzročitelji so lahko infekcije, TBC, lues, levkemija, mb. Mikulicz.
DARYOCISTITIS - vnetje solznega mešička. V notranjem očesnem kotu pod medialnim ligamentom ob nosnem korenu nastane rdečina in oteklina, ki je zelo boleča. Solzni kanal je nekje zaprt. Če ne zdravimo se razvije abces, ki se pregnoji, nastane fistula in iz rane izteka gnoj. Lahko se vnetje razširi v okolico in nastane flegmona mehkih tkiv orbite. Absces incidiramo in dreneiramo, bolnik dobiva antibiotike. Kronična vnetja se stalno ponavljajo. Posledica je običajno zapora.V solznem mešičku se nabere tekočina in sluz (hydrps sacci lacrimalis) in ob pritisku na solzni mešiček se skozi solzno luknjico izlije želatinasta snov. Pri zaporah se rada pojavljajo akutna in kronična vnetja. Vnetje zdravimo z antibiotiki lokalno v obliki kapljic in peroralno. Če je prisotna stalna zapora, jo skušamo s sonddažo odpreti, sicer je potreben kirurški poseg.
Poleg vnetij najdemo v solzilih tudi tumorje. V solzni žlezi se pogosto pojavi tumor mixtus, karcinom in papilomi. Papilomi so prekanceroze in se lahko kasneje spremenijo v rakavo stanje - so zelo redki. Karcinomi in papilomi so lahko tudi v solznem mešičku.
Pri poškodbah solznih poti so najpogostejše raztrganine solznih kanalčkov pri raztrganinah trepalnic in poškodbe solzevoda pri zlomih nosne kosti. Pri raztrganinah solnih kanalčkov je pomembna primarna oskrba rane s skrbno rekonstrukcijo, pri čemer poleg šivanja kanalčka v kanalček začasno intubiramo s silikonsko cevko.
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

PREGLED SOLZNEGA APARATA

Pogledamo obliko očesne reže. V zgornjem temporalnem delu s palpacijo - pregled očesa z otipavanjem, in s pregledom pri dvignjeni ali evertirani zgornji trepalnici pogledamo, če je povečana solzna žleza.
Opazujemo vlažnost očesa . Pogledamo sijaj roženice, kakšne so solze – vodene, lepljive, gnojne ali sluzaste. Stanje solzenja: koliko solz je v solznem jezercu.
S Schirmerjevim testom merimo vlažnost očesa.
Fluorescinski test uporabljamo za ugotavljanje prehodnosti odvodnih poti.
Prtisk na solzni mešiček nam da tudi podatek o prehodnosti solzne poti: v kolikor je solzna pot zamašena, se ob pritisku na solzni mešiček solze zlijejo skozi solzno luknjico. V kolikor odtekajo v nos, je prehodnost dobra.
Prebrizgavanje solznega mešička .
Sondiranje odvodnih solznih poti.
Kontrastno tentgensko slikanje odvodnih poti

SINDROM SUHEGA OČESA


ZNAKI:

Občutek peska in rezanja v očeh, predvsem zjutraj bolnik težko odpira oči, ima občutek, da so oči suhe. Svetloba bolnika moti. V hudih primerih nastane blefarospazem. Veznica je pordela, zmanjšan je meniskus solz. V težjih primerih nstanejo defekti površini roženice, ki se svaljkasto lušči (keratitis filiformis). Roženica postane motna, novonastale žile od limbusa vrščajo v roženico. Vid se poslabša.

VZROKI:
Zmanjšano izločanje solz :

Sydrom Sjogren - zmanjšanje solz, sline, težave s sklepi, na roženici se pojavijo spremembe, v obliki svalkov se lušči epitel, prebavne težave. Pojavlja se v starejši dobi. Pojav pogostejši pri ženskah. Zmanjša se število čašastih celic veznice.
Uporaba zdravil zmanjša delovanje žleze: atropin, antihistaminiki, adstringensi, diuretiki, betablokerji, nikotin, oralna zaščitna sredstva, kortizon, adrenalin
Oko postane suho v visoki starosti, sluznica je suha, solze ne iztekajo, kronične bolezni še bolj pospešijo izsušitev.
Hormonskii disbalans
Brazgotine veznice po: opeklinah, trahomu in kožnih obolenjih.
Nepravilno zapiranje vek - logophtalmus.
Okvara obraznega sekretornega živca.
Xerophthalmia pri avitaminozi vitamina A.
Faniliarna disfunkcija solzne žleze.
Terapija: lubrikansi: (umetne solze) 5 do 6 krat na dan, želeji 2 do 3 krat na dan; občasno kortikosteroidne kapljice, imunosupresivi lokalno, bromelinski preparati za povečanoizločanje solz; operativna zapora solznih luknjic s silikonskimi čepki, lasersko ali tremokoagulacijo; terapevtske mehke kontaktne leče - silikonske kontaktne leče, ki jih lahko predpiše samo zdravnik.

BOLEZNI VEZNICE

Veznica je čista, prosojna, svetleča. Žil v veznici ne vidimo. Skozi njo proseva beločnica. Konča se na zrklu na robu roženice ob limbusu. Na zrklu je premakljiva, na robu na trepalnicah pa je čvrsto priraščena. Je rožnate barve, ima veliko žil, ki se končajo ob limbusu. Je oživčena in boli. Izloča sluz, ki se izloča v solzno tekočino in ustvarja mucin.


1. VNETJE VEZNICE (CONJUCTIVITIS):

neinfektivno: conjuctivitis simplex, conjuctivitis alergica, conjuctivitis vernalis - cvetni prah, atopična alergija odreagira na drugo dogajanje v telesu. Vnetje povzroča prah, veter, dim, mraz, vročina, UV sevanje, nepravilna nega vek, triliaza, nekorigirana refrakcija, heteroforija - neizravnanost očes, preutrujenost, suho oko. Terapija: preparati s cinkom zmanjšajo dražljaje. Pri alergiji dajemo lokalne kapljice brez kortikoresteroida, razen v primerih, kadar je zelo hudo.
infektivna vnetja: povzročajo ga bakterije, virusi, glivice, paraziti. Najpogostejši so koki bakterije, ki so lahko posamezni ali množični, gonokok, streptokok, stafilokok, pnesmokok - pljučnica. Gram negativne bakterije, gram pozitivne bakterije, spirohete - bakterije, ki imajo obliko svedrčka, chlamidije: trahom, conjuktivitis plavalnih bazenov.
Virusi: keratocunjuctivitis epidemica ( ki je najbolj pogost - pri gripi ), adenovirus, herpes, ošpice, varicella ( vodene koze ali norice ), rdečke.
Gljive: srbeče, boleče. Oko potrebuje dolgotrajnejše zdravljenje. Zelo pogost povzročitelj je - candida albicans.
Paraziti: obstaja muha, ki zaleže ličinko v veznico, ta leze in rije po očesu. Pogosto pride do slepote. Primer je pogost v Sredozemlju, v Afriki, pri nas tega ni.
Kožne bolezni: razalearozacija - rdeči izpuščaji, pemfigoid - izpuščaji bul in mehurčkov.


2. DEGENERACIJE VEZNICE:

PTERYGIUM raste v notranjost roženice. Zraste kot kožna guba, ki ima zgoraj rob in raste proti centru roženice. Ko zajame nek del roženice, nastopi okvara vida. Ta izrastek operativno odstranimo. Lahko se ponovi.
PSEVDOPTERYGIUM je posledica poškodbe in raste preko roba roženice proti centru.
PINGUECULA: na veznici zrkla je okrogla rumenkasta dvignjena pika - okrogla degenerativna sprememba veznice. Pri nošenju kontaktnih leč zelo moti.
INFARKT MEIBOVE ŽLEZE: vidimo rumene pike na trzalni veznici, ki so kalciniran izloček v Meibomovi žlezi. Draži pri premikanju zrkla. Odstranimo jih operativno.


3. POŠKODBE VEZNICE

TUJEK: lahko prosto plava po površini veznice in se lahko na nekem mestu zapiči.
HYPOSPHAGMA: krvavitev pod veznico. Je posledica poškodbe ali tujka lahko nastopi tudi spontano ali pri naporih zaradi povišanja pritiska v zgornjrm delu telesa.
VLC: raztrganine veznice
PERUSTIO: opeklina z lugi ali kislinami.
COMBUSTIO: Termične poškodbe veznice.


4. TUMORJI VEZNICE

BENIGNI TUMORJI: rastejo na mestu in so pogostejši
NEVUS - materino znamenje na veznici, ki ne raste. V tem primeru ne predpisujemo kontaktnih leč.
MALIGNI TUMORJI: so redkejši in rastoči v okolico.
EPISKLERA



EPISKLERITIS je vnetje tkiva med veznico in beločnico. Pojavi se enostransko, včasih tudi obojestransko. Pod veznico vidimo rdečo, grčasto zatrdlino, ki je na dotik boleča. Rad se ponavlja in leze po zrklu okoli roženice. Zdravljenje je lahko dolgotrajno.

SIMPLEX: pogosto ga opazimo pri mlajših ljudeh, največkrat pri ženskah. Oko se solzi, pojavi se bleščavost, mesto je rahlo dvignjeno. Ta rdečina ni kot pri conjuctivitisu, ampak je globje v očesu.
NODULARNA OBLIKA: vozličasta, episklera je vneta, grčasto dvignjena, žile so razširjene. Pogosto je povezano s sistemskimi boleznimi: revmatoidni artritis in putika, pojavi se lahko tudi pri zostru.


ZAPLETI: rada se ponavlja in povzroči vnetje:

sprednji uvenitis
vnetje roženice - keratitis


VZROKI: v kolikor je vnetje daljše, se rado ponavlja. Naredimo preizkus krvi in revmatičnih bolezni.


TERAPIJE: lokalna terapija - kapljice proti vnetju, kortikosteroidne kapljice, indometacin - antirevma. Včasih lahko potek zdravljenja traja tudi leta. Grčica se premika in leze iz enega dela zrkla v drugi del.


SKLERITIS



je težja oblika vnetja beločnice. Običajno se vname cela vezivna ovojnica. Delimo ga na:

SPREDNJI SKLERITIS: lividno, lokalno dvignjeno mesto na beločnici, ki je boleče na pritisk. Poslabša vid, nastopi fotofobija, močne bolečine v globini ( v steklovini ). Ženske zbole pogosteje, bolečine pri premikanju zrkla.
DIFUZNA OBLIKA: celo zrklo je vijolično - rdeče.
NEKROTIZIRAJOČA OBLIKA: tkivo beločnice začne propadati. Povzroči stanjšanje beločnice. Ob izboklini je beločnica zelo tanka in na tem mestu lahko poči.
POSTERIORNI SKLERITIS : je na zadnjem delu očesa, je zelo boleč in povzroča težave. Nastopijo močne bolečine v globini očesa, vid se poslabša, nastopi lahko lokalni serozni odstop mrežnice, omejen odstop žilnice, edem papile vidnega živca, spremembe v žilnici ali v makuli.


Vnetje je težko ločiti od vnetja žilnice ali mrežnice, vendar tukaj ni bolečin. Pri skleritisu na zadnjem delu ne vidimo sprememb, pri očesnem ozadju pa lahko zaradi vnetja pride na žilnico. Izstopa lahko vse do mrežnice in tako vidimo oteklino vidnega živca.

Pri vnetju na žilnici ali v centru makule lahko za preiskavo uporabimo ultrazvok, ki nam lahko pokaže žarišče vnetja.

Zapleti: motnjave v steklovini, stanjšanje sklere, možen je tudi sekundarni glavkom - zvišan očesni pritisk. Ta pa v notranjosti pritiska na živčna vlakenca in s tem zmanjšuje vid - lahko pride tudi do izgube vida.

Zdravimo: običajno zdravimo osnovno bolezen, dajemo antirevmatike, kortikosteroide. Pri grozeči perforaciji opravimo operativni poseg.


BOLEZNI ROŽENICE IN PREISKOVALNE METODE
PREISKAVA ROŽENICE
1. PREMER ROŽENICE (merilce):

normalno: horizontalni meridian med 10,6 mm do 11,5 mm

microcornea: -²- -²- manjši od 10,5 mm

megalocornea: -²- -²- večji od 11,6 mm

UKRIVLJENOST (keratometer, keratoskop): radius spredje krivine je 7,2 mm
zadnje krivine je 6,8 mm

DEBELINA ( pahimeter): 0,52 mm centralno, 0,67 mm periferno
ODSEV POVRŠINE ( slika okenskega križa, biomikroskop)
PROSOJNOST, BOLEZONSKE SPREMEMBE (biomikroskop)
SENZIBILITETA (kosem vate, anesteziometer)
STANJE ENDOTELA (endotelialni mikroskop, optična koherenčna tomografija):
število celic pri otroku je 3500 do 4000 na mm2

8. BARVANJE POVRŠINE (fluorescein, bengal rose): defekti in infiltrati na

endotelu se obarvajo s fluorescinom rumno zeleno, z bengal rose barvilom rožnato.


Pri pregledu nas zanima velikost roženice, ki je običajno 11,6 mm. Kadar je premer majnši od 10,5 mm, govorimo o mikrokornei. Kadar je premer večji od 11,6 - 15 mm, govorimo o megalokornei. Pri obeh je zaradi razvojnih motenj lahko prisoten glavkom. Izbočenost ima veliko vlogo pri lomnosti, merimo pa jo s keratometrom. Najpogostejša oblika merjenja je po Jvalu, novejša pa je elektronska keratometrija, pri kateri računalnik vgrajen v aparat sam izračuna vse mere roženice. S pomočjo pahimetrije, ki je tudi računalniško vodena, merimo debelino roženice. Ta znaša 0,52 mm v centru in 0,67 mm periferno. Kadar se roženica stanjša, lahko pride do nepravilne oblike, poslabša se vid zaradi nastanka astigmatizma. Pri nižjih in pravilnih astigmatizmih korigiramo vid s cilindičnimi korekcijskimi stelki ali toričnimi kontaktnimi lečami. Pri višjem ali nepravilnem astigmatizmu predpisujemo poltrde ali trde kontaktne leče, pri napredovalem keratokonusu pa naredimo perforativno keratoplastiko. Špranjska svetilka - biomikroskop nam pokaže obliko in debelino roženice. Z biomikroskopom pregledujemo površino, obliko, zgradbo, debelino, endotel in tudi prosojnost roženice. Z isto napravo pregledujemo tudi sprednji prekat, šarenico in lečo ter del steklovine za lečo. Ob sočasni uporabi trozrcalnega kontaktnega stekla po Goldmannu lahko pregledujemo očesno zakotje in očesno ozadje. Spomočjo posebnih nekontaktnih leč pa z biomikroskopom lahko tudi indirektno oftalmoskopiramo. S fotoaparatom ali video priključkom na biomikroskopu stanje spredjega segmenta očesa lahko dokumentiramo in dokumentacijo računalniško obdelamo in shranimo.

Poznamo tudi staro metodo opazovanja površine roženice z odsevom okenskega križa nba površini roženice.

Senzibiliteto roženice preiskujemo s kosom vate. Ko se dotaknemo, se oko refleksno zapre. Pri virusnih keratitisih je občutljivost roženice znižana.

BOLEZNI ROŽENICE

1. EKZOGENE BOLEZNI - zunanje bolezni:

EROSIO CORNEAE ( odrgnine epitela ). To je zelo pogosta poškodba. Znaki: občutek tujka, rezajoča bolečina, bleščavost, solzenje, spazem ( krč ) krožne mišice, veznične žile v episkleri. Lahko so poškodbe odrgnin z drevesno vejo ali pa prekomerno nošenje kontaktnih leč ali pa celo nepravilna izbira in predpis kontaktnih leč. V kolikor je erozija zelo majhna, je ne vidimo. Uporabimo fluorescin, ki se pri dotiku raznese po očesu. Na tistem delu, kjer je roženica odrgnjena, je zelena. Te poškodbe so običajno v delu, ki se vidi. Običajno se epitelizira v nekaj dneh. Vsaka takšna rana pomeni možnost vnetja, zato pacientu predpišemo antibiotične kapljice. Oko pokrijemo, za dan ali dva predpišemo midriatik zato, da imobiliziramo notranjost očesa. Šarenica in ciliarnik se ne premikata, da oko lahko počiva. Možne so komplikacije ponavljajoče erozije. Terapija je dolgotrajna. Predpisujemo sredstva, ki blažijo: umetne solze, mazila, kapljice. V kolikor ne pomaga, je potrebna operacija. Druga nevarnost je ULCUS, gljivice na delu poškodbe ali pa se lahko naseli HERPES SIMPLEX.

2. KERATITIS PHOTOLECTRICA: UV žarčenje - opekline roženice. Pri tej poškodbi je vsa površina zaradi opekline polna drobnih mehurčkov, ki popokajo in nastanejo drobni defekti epitela. Roženica je motna. Običajno nastane pri varilcih, če ne uporabljajo zaščitne maske.

Podobna poškodba nastane tudi pri prekomernem izpostavljanju močni sončni svetlobi na morju ali v hribih in na snegu (OPHTHALMIA NIVALIS).

Poškodba ni tako zelo nevarna, če ne UV šžarki n epoškodujejo leče ali mrežnice. Bolniku apliciramo antibiotično mazilo in mazilo za hitrejšo epitelizacijo, ki lahko vsebuje tudi lokalni anestetik (patopelidol mazilo), oko pokrijemo in naredimo binokularni zavoj na obe očesi za približno 6 ur. Roženica se epitelizira v enem ali dveh dneh.

4. COMBSTIO - termične opekline.

5. BAKTERIJSKA OBOLENJA ROŽENICE: povzročitelj so bakterije. Najznačilnejša bakterijska oblika vnetja je ULCUS SERPENS CORNEAE: na roženici vidimo okroglo razjedo v obliki kraterja. Na dnu je sivkasta, motnen infiltrat. Na zadnji steni roženice se razvije absces in na dnu sprednjega prekata vidimo usedlino gnoja v obbbliki rumenega polmeseca z ravnim zgornjim robom.

Povzročitelji so : bakterije –koki: pnevmokok, stafilokok, streptokok in diplobakterije. Običajno se razvije ulkus serpens po predhodni odrgnini (eroziji) roženice. Močno boli, svetloba moti, nastopi krč zunanje mišice, vid se poslabša. Na mestu razjede lahko pride do perforacije roženice, skozi rano priteče prekatna vodka, šarenica lahko izpade. Infekt lahko prodre v notranjost očesa in povzroči zagnojitev celotne vsebine zrkla (endophthalmitis). Gnoj lahko zablokira očesno zakotje, naredijo se zarastline in tako pride do povišanega krvnega pritiska.

Terapija: antibiotiki lokalno v oliki kapljic ali mazila, midriatiki, subkonjunktivalne injekcije antibiotika, prebrizgavanje solzevoda. Midriatike damo za razširitev zenice in stem preprečomo nastanek zadešnjih sinehij, če bi prišlo do razširitve vnetja na šarenico. Obenem z midriatikom ohromimo delovanje ciliarne mišice in dosežemo notranjo imobilizacijo očesa.

4. OBROČAST ABSCES: je zelo redek. Povzročitelji so bakterije: koki, pyocianeus, bacteria subtilia, proteus. Ob limbusu dobimo belkasto rumeno razjedo, ki leze po okolici in povzroča tvorbe gnoja. Ta absces je zelo nevaren, kajti bakterije pridejo v notranjost očesa in povzročajo celotno vnetje očesa. Terapija je enaka kot pri bakterijskem vnetju.

5. KERATOMIKOZA: povzročitelji so gljive. Najpogostejši povzročitelj je candida albicans. Poteka podobno kot pri ulcus serpens. Pri gljivičnem vnetju vidimo gnoj v prekatu, bel do sivkast gost infiltrat na roženici z razpredenim micelijem. Terapija: primacirin, nystatin, amphotericin.
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Prispevek v celoti....!!!


http://www.shrani.si/f/a/13I/SVT2Eiv/anatomija-ocesa.doc



• arteritis gigantocellularis (vnetje arterije): nenadna enostranska oslepitev z močnim glavobolom in bolečinami obraza pri žvečenju. Bolnik je splošno prizadet, izgublja težo, ima vročino. Sedimentacija krvi je močno zvišana
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[Razi]

Pozdravljeni.
Moje težave z očmi so se začele lani poleti, ko sem se nekega jutra zbudil in opazil obrise v obliki trakov, ki so vidni vedno ko premikam oči. Najprej sem mislim da je to posledica prekomernega igranja računalnika, saj sem si v tistem obdobju kupil nou računalnik in sem visel na njem nenormalno dolgo. vendar pa mi je okolist dejal da je to normalni pojav in se o zvezi s tem ne da naredit nič. okey s tem sem se sprijaznil vendar pa to ni vse.
zvečer ko se vležem v postlo in zaprem oči vidim bele lise ki se bodisi premikajo po vidnem polju, bodisi se krčijo in raztezajo. ter zjutraj ko se zbudim in pogledam imam občutek kot bi vse migetalo, nekakšne male pikice.
včeraj zvečer pa sem po naklučju z mobitelom zamahnil pred očmi in videl najprej barvno črto ki je zarisala pot premika, to je trajalo prb kakšno sekundo nakar je ostala bela sled. nakar sem lahko po zraku pisal črke ki so bile vidne par sekund. enako se zgodi če gledam v sliko na zidu in potem premaknem pogled na enobarvno podlago, oblika slike bo vidna v beli oz. črni barvi, odvisno od podlage. verjetno mi slika zaostaja ali kaj?
obisk okulista ni pokazal nič nenavadnega vsi rezultati so bili vredu razen tega:
steklovina: opacitati kot nitke in za diagnozo sem dobil: motnja barvnega vida, blaga v zelenem ter pojav paslik. nakar še piše da je pojav paslik fiziološki.
se da o zvezi s tem kaj naredit? jesti določeno hrano oziroma al iej to znak pomanjkanja kakšnega vitamina? je možno da ti računalnik tako izmuči vidni živec da se pojavljajo paslike in da ti slika zaostaja?
odgovore sem iskal že po drugih forumih vendar nikjer nisem zasledil da bi imel kdo podobne težave kot jaz.

lep pozdrav

[marjan]

Spoštovani !

Okulist vam je lepo vse pojasnil, zaenkrat ne gre za kaj hudo nevarnega.
Verjetno gre za preveliko utrujenost oči.
Če boste opazili še kakšne večje spremembe, bo pa potrebno obiskat ponovno dr. med. okulista.


Poskusite pa lahko z temi vajami, če bo kaj pomagalo:

1 del pomoci:

- veckrat dnevno zapreti oči in naj povsem počivajo!!
- gledanje v sonce z zaprtimi očmi (po 10 minut)
- oči cim manj naprezati, četudi izvajamo vaje za oči, naj bodo občesne mišice čimbolj sproščene.

- prehrana:
lutein, vitamin A
- ezoterika: odpiranje korenske cakre!! (stik z zemljo, hemoglobin v krvi, zabji poskoki v gozdu in povezovanje z zemljo)
- levo oko = adjna center, desno = kronski center
- dovolj spanja, da se tudi mišice sprostijo, ipd...

2.del pomoči

Ležiš na hrbtu z zaprtimi očmi in jih pod vekami počasi s popolnim zavedanjem občutkov premikaš gor in dol. Potem malo počivaš in opazuješ občutke.
Nato jih premikaš levo in desno, pa spet malo počivaš.
Pod vekami pogledaš v levo in zarišeš polkrog navzgor in desno dol, pa na enak način nazaj, tako da zarisuješ zgornjo polovico kroga. Opazuješ kateri deli polkroga so ti jasni in kateri deli ti gredo težko in gladiš to pot, malo naprej in malo nazaj, da je vedno lažja. Počivaš in opazuješ občutke.
Na enak način zgladiš in opazuješ spodnji del polkroga. Počivaš.
Počasi, s popolnim zavedanjem z očmi krožiš v eno smer, pa v drugo in če so še težave na kakšnem delu giba, ta del še malo zgladiš z gibi malo naprej, pa malo nazaj, ko da bi brisal okroglo posodo in si še malo odpočiješ.

Pa še ena za hitro in učinkovito sprostitev oči in vratu:
Sediš in pogled usmeriš v eno točko v višini oči. Med gledanjem te točke nekajkrat nežno odkimaš, pa nekajkrat prikimaš in nekajkrat z nosom zarišeš krogec v levo in nekajkrat v desno.
Potem položiš spodnji del dlani preko oči, prsti naj se dotikajo lasišča, nasloniš komolce na mizo in uživaš v temi.
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[Razi]

hvala za odgovor. vendar mi ni čisto jasno kako naj bi ti gibi in gledanje v sonce z zaprtimi očmi kakorkoli pomagali mojim težavam?

[marjan]

Utrujene in suhe oči

Oči so ogledalo duše. Kratek pogled v oči nekega človeka je pogosto dovolj, da ugotovimo, v kakšnem duševnem oziroma telesnem stanju je ta oseba. R. W. Emerson je dejal: »Očesna govorica je edina, ki ne rabi slovarja in jo razume ves svet.«

Solze imajo odločilno vlogo pri vidu. Solze so izločajo iz solznih žlez, ki se nahajajo ob očesu in so nujno potrebne za zdravje in vzdrževanje očesa. Solzna tekočina nenehno vlaži oko, ga ščiti pred izsušitvijo ter omogoči jasen vid. Po očesni površini se razporedi z utripanjem veke (8- do 12- krat v minuti). Solzni film tvori mejno površino proti okolju, prepreči izsušitev, olajša drsenje vek, dovaja hranilne snovi v roženico in omogoči odstraniti manjše tujke iz očesa. Če je to ravnotežje porušeno, potem trpimo zaradi suhih oči.

Kako prepoznamo simptome?

Suhe oči prepoznamo po rdečini, razširjenih žilicah in pomanjkanju leska oči. Bolniki pogosto tarnajo, da jih oči bolijo, pečejo, zdi se jim kot bi imeli v očesu tujek, pogosto imajo zjutraj zlepljene očesne veke. Zaradi navedenih težav težko berejo, gledajo televizijo ali delajo z računalnikom, še bolj kot običajno jih motijo prah, dim ali veter. Taki bolniki tudi slabo (ali pa sploh ne) prenašajo kontaktne leče.

Vzroki za suhe oči

Suho oko je lahko posledica dolgotrajnega dela z računalnikom, suhega zraka v prostorih, tobačnega dima ali nošnje kontaktnih leč. Večkrat se pojavi sočasno z boleznimi, kot sta revma in diabetes, ob hormonskih spremembah v menopavzi in pri uporabnikih nekaterih zdravil: oralnih kontraceptivov, uspaval, pomirjeval in antihipertenzivov.

Na srečo obstaja veliko naravnih in alternativnih zdravil, ki pomagajo pri utrujenih očeh.

-Ne pozabite mežikati.
-Še posebej je pomembno, da večkrat pomežiknete med gledanjem TV ali pri delu na računalniku.
-Veliko se gibajte na svežem zraku.
-Zrak iz ventilacije naj vam ne piha neposredno v oči.
-Izogibajte se cigaretnega dima
-Pijte dovolj tekočine.
-Pred močnim soncem si zavarujte oči s sončnimi očali.
-Ampak svetloba je, seveda če ni premočna in če ne bije naravnost v oči, hrana za vidne celice.
-Številni očesni terapevti priporočajo za krepitev vida celo vsakodnevno sončenje.
-Udobno se usedemo na sonce, zapremo oči in za deset do petnajst minut prepustimo sončnim žarkom, ki nam sijejo na oči.
-Preglejte vaša zdravila in njihove stranske učinke. Pogovorite se s svojim izbranim zdravnikom, če vam določena zdravila škodujejo.

V lekarni poiščite »umetne solze«.
Ženske uporabljajte zgolj vodoodporno maskaro, ki lahko pomaga preprečiti draženje. Kadar nanašate maskaro, jo nanesite le na zgornje trepalnice in na spodnjih ne uporabljate nobenega makeupa. Uporabljate blage odstranjevalce ličil.

Šport za zdrave oči.
Čim bolj so oči prekrvavljene, tem bolje so tudi preskrbljene z vsemi potrebnimi vitalnimi snovmi. Mnogi ne vedo, da s telesno dejavnostjo urijo očesne mišice. Oči namreč dejavno spremljajo vsak gib in tako preprečujejo, da bi mišice postale toge.

Čaji

Zelišče, ki je zraslo prav posebej za oči je smetlika. Obkladki s smetlikinim čajem pomagajo pri utrujenih očeh, vroč smetlikin čaj pa pri glavobolih, ki nastanejo pogosto zaradi preutrujenih oči.


Priprava: 1 čajno žličko smetlike poparimo z 1 skodelico vode, pustimo stati 1 do 2 minuti, nato precedimo. Ko se čaj ohladi, ga uporabimo za obkladke.


Pri preutrujenih očeh pomaga tudi čaj iz koprca: 1 do 2 čajni žlički zdrobljenih plodov prelijemo s skodelico kropa; v čaj namočen robček polagamo na oči.


Sproščanje oči
Pri delu ali pri vožnji naredite kratko pavzo.
Odložite očala ali vzemite kontaktne leče.

-Izključite luči.
-Zaprite oči za dve minuti.
-Predstavljati si, kako svetloba polzi skozi zasenčen zastor na en sončen dan
-Pretegnite se.
-Močno zazehajte. Odpočijte si.
-Uporabite dlani rok obeh rok, tako, da si z njimi pokrijete zaprte oči. Vsaka dlan naj pokrije svoje oko, ne da bi se ga pri tem dotaknila in prste rok prekrižamo na čelu.
-Tako je onemogočen dostop do kakršnekoli svetlobe, česar samo z zaprtimi očmi ne dosežemo.
-Toplota dlani obseva oči in vzbudi občutek varnosti in miru.

Prehrana

V številnih primerih lahko vid in razne bolezni oči izboljšamo že samo s primerno dieto in postenjem. V naši prehrani je preveč kemično prečiščene, obarvane in konzervirane hrane, ki nikakor ni ugodna za zdravo telo.

Škodljivi elementi naše moderne prehrane so beli sladkor, bela moka, previsoka poraba živalskih maščob, pretirano uživanje mesa.

Uživati je potrebno hrano, ki vsebuje vitamin A. vsak dan naj bodo na mizi živila z veliko karotina: korenje, špinača, brokoli, blitva, ohrovt, buče, melone, papaja, mango, paradižnik, marelice, breskve, zeleni grah in fižol.

Oko potrebuje veliko vitamina C iz kislih sadežev, kot so limone, pomaranče, grenivke, kivi, jabolka, kisle jagode in iz zelenjave npr. repe, čebule, paradižnika, krompirja.

Posebnega pomena kot darovalec encimov za mrežico in druge dele očesa je cink. Skupaj z bakrom dajeta očem njihov lesk. Cink vsebujejo predvsem marelice, beluši, zelje, repa, koruza, vse stročnice, čebula, krompir, soja, špinača.

Oči potrebujejo sprostitev

Najpomembnejše za zdrave oči in dober vid je, da si vsak dan zavestno vzamete nekaj časa tudi za svoje oči. Gledanje je namreč proces, pri katerem sodeluje vse telo. Poleg brezhibnega delovanja vseh očesnih delov imajo veliko vlogo še pravilna prehrana, sproščanje in ter duševno ravnovesje.
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Vprašanje:

Pozdravljeni! Zanima me, kako do bolj belih oči? Kako se znebiti rahle rdečice in utrujenosti (če spanec ne pomaga dovolj)? Ali obstaja kakšno zdravilo, kapljice?



Odgovor:
Obstajajo kapljice (npr. Visine), ki povzročijo zožitev žilic in tako pobelijo zrklo. Vendar se oko zelo hitro (tudi v nekaj dneh) nanje navadi. Ob prenehanju uporabe je tako stanje lahko še slabše. Uporabo teh kapljic priporočam bolj izjemoma, kot pa redno. LP
Boštjan Meh, dr. med.


Vprašanje:

Pozdravljeni!
Star sem 18 let in venomer imam probleme z ocmi. Neglede na to, koliko ur spim, imam vedno nelagoden obcutek utrujenih oz. zaspanih oci (oci niso bele, ampak narahlo rdece-rumene). Zanima me, za kaj bi sploh lahko slo? Ali obstaja kaksno zdravilo brez recepta? Kak nasvet za pripravo npr. obhladkov? Doseci zelim le to, da bodo oci bolj bele, kako do tega? Hvala za odgovor!


Odgovor:
Lep pozdrav!
Morda so vaše oči celo malo vnete in bi jih bilo potrebno zdraviti. Morda tudi ne. Svetujem pregled pri vašem zdravniku, ki se bo laže odločil. Če ne želite do zdravnika, lahko poskusite s kapljicami Proculin, Visine ali Umetne solze (Tears naturale). Če ne bo nič drugače, pa le stopite tudi na pregled k osebnemu zdravniku. Želim vam lep dan! Marjana Grm
Marjana Grm, dr. med


Vprašanje:

Lep pozdrav star se, 19 let in že nekaj časa opazam, da na daljavo slabše vidim. vendar ne vedno, ampak recimo zvecer in potem ko presedim veliko časa za knjigami in podobno. zanima me če je to možnost še poslabšanja al lahko naredim tudi kaj za to da bi ne bi imel npr. utrujenih oči.. hvala lepa za odg.


Odgovor:
Po daljšem delu na bližino lahko pride do rahlega krča akomodacije, ki povzroči meglen vid na daljavo. Težava običajno s počitkom mine in ne povzroča trajnih posledic. Lahko pa gre za nastajajočo kratkovidnost, ki je pogosto povezana s pogostim daljšim delom na bližino. Do kakšne stopnje se bo razvila pa se ne da napovedati. Večkratni krajši odmori in nežna masaža oči sta najboljša preventiva za utrujene oči. LP
Boštjan Meh, dr. med


Vprašanje:
Že en mesec imam težave z očmi in sicer se zjutraj zbudim z gnojnimi očmi in tudi čez dan me bolijo in tudi vidim slabše kot sicer. En teden sem si dajala v oči kapljice Byvacin (4 x 2 kapjici), vendar ni bilo nikakršnega izboljšanja. Sem pa tudi sicer že dalj časa prehlajena in v službi tudi po 6 ali 7 ur delam na računalniku, če ima to kakšno povezavo? Občutek imam, da so oči zelo utrujene, mogoče potrebujem počitek ? Kaj mi svetujete?



Odgovor:
Svetujem vam pregled pri oftalmologu, ki bo pri pregledu skušal najti potencialne razloge za vaše težave. Morda je za vaše težave zares kriva utrujenost oči, ki je lahko povezana s starostno slabovidnostjo, ta pa se pojavlja po štiridesetem letu in zahteva očala za delo na bližino. LP
Boštjan Meh, dr. med
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[????????]

Ali je možno dobiti ime knjige kjer si lahko te zadeve glede oči, akomodacije, itd. pogledam bolj natančno.
Hvala in lp

[duracell]

Lep pozdrav!

Upam, da dobim na moje vprašanje čimprejšnji odgovor in da bi bil g. Marjan še pripravljen odgovarjati (glede na to da tema ni več toliko aktivna)

Začelo se mi je pred 3 leti, da sem videla neke kroge pred očmi, vendar ne tako izrazite, da bi bilo "omembe vredno",.. kmalu sem na zdravniškem pregledu ugotovila, da slabše vidim črke na levo oko. Tako sem se naročila k okulistu (datum sem dobila čez pol leta), ker se mi je vid slabšal sem šla do osebne zdravnice, ki mi je dala napotnico pod nujno na Metelkovo k okulistu, kjer niso ugotovili nobene deoptrije, barvne slepote,... zato so me poslali naprej na Očesno kliniko, kjer so ugotovili da sem imela notranje vnetje očesa,.. In potem so še tuhtali in ugotavljali in mi dajali upanje, da bodo pa poskušali še kaj iztržiti iz mojega vida, stala sem že pred sobo za operacijo, katera se tudi ni nikoli zgodila. Skratka na koncu so ugotovili, da mi ni pomoči (razen če se stvar nadaljuje mi jo lahko zatrejo),.. Diagnoza: CNV peripapillaris o. sin. ,.. brazgotina na levem očesu, in to na sredini očesa, kar pomeni, da imam 10-20% vid na levo oko. Lani julija sem šla na zadnji pregled, nato so me iz očesne "odpikali" češ da je stanje stabilno, nimajo kaj, naj hodim k okulistu na preglede na pol leta.

Skratka, že sama sem ugotovila, da se mi posledično dela dioptrija na desnem očesu, tako sem šla k okulistu in sem dobila očala za daljavo in sicer dipotrija: D: -0,50 -0,25 X 90 L: -0,50 PD=65, CR
Zanima me kaj pomenita oznaki PD in CR,.
Težave se mi namreč pojavljajo ko nosim očala, seveda vidim bolje in vse, vendar ne vem če je to vredu, da če jih imam dalj časa gor (1h ali mogoče že pri pol ure) se mi levo oko otrudi, ne morem reči ali me boli ali me ne boli,... Občutim ga in še nekaj časa po tem ko dam očala dol. (Očala imam samo en teden). Zanima me, ali je to normalno, ali pa je kaj narobe z dioptrijo. Nočem, da se mi levo oko še kaj pokvari in poslabša, je že sedaj dosti slabo!
Hvala za odgovor!

[marjan]

[duracell]

OK, bom obiskala še enkrat okulista, upam, da bo vredu!

Me pa zanima nekaj glede moje okvare. Ker ste napisali, da je to okvara, ki je nastala v dobi poroda.. Jaz sem namreč do 18 leta brez kakršnihkoli očal videla na obe očesi zelo dobro. Oko se mi je okvarilo šele pri 18ih. Ne razumem Hvala za odgovor, rada bi namreč več vedela o tej okvari, ki jo imam, za enkrat je moje znanje o tem šibko.

Lp

[marjan]